Lestvica

Witcher 3 GOTY je bil na začetku akcije na Epic Gamesu s ceno 14.99 EUR zelo zaželjena roba, kajti s kuponom se je igro lahko dobilo za 5 EUR. Epic je že reagiral in ceno igre znižal za 1 cent (iz 14.99 na 14.98 EUR), zato je kupci več ne morejo vzeti s popustom iz kupona.

ola klik

Okej, okej... vsi vemo da je načeloma tehnologija pametnih ur prišla jako daleč. Vse te razne mobilne povezave so sicer nove, ampak če pogledamo zgodovino je bojda prva "pametna ura" nastala že leta 1972. Prvi! Bahala se je z nazivom "Pulsar", bila iz 18-karatnega zlata, nastala je pod imenom Hamilton Watch Company in Electro/Data Inc. in med prvimi urami imela LED zaslonček za prikaz časa. Za svojih takratnih 2.100 USD, kar je bilo leta 2016 preračunano, upoštevajoč inflacijo ekvivalent 12.300USD... (Malo več kot pica burek in kokakola) Za svojo ceno je ponujala nekaj revolucionarnega! Za prikaz trenutnega časa je bilo potrebno pritisniti na gumbek. Skoraj tako kot vse te žepne ure dandanes s funkcijami brskanja po internetu, pošiljanja instantnih sporočil, slikanja kosil in začuda celo s funkcijo klicanja, po večini v obliki manjše opeke, kot jih ljubkovalno kličemo za telefone... (ajd razen izjem.. z always-on ekrani, al pa senzorji za zaznavo obraza itn...) Seiko odrešitelj za tiste ki bi gledali rambota medtem ko je mama gledala novice in EPP Davnega leta 1983, se pravi 11 let za Pulsarjem, je seiko predstavil T001! Le ta ni potovala v preteklost da bi ubila mati bodočega upornika, tisto je bil T1000, pač pa je preko posebnega adapterja lahko sprejemala TV signal! Ura je celo nastopila v James Bondovem filmu z imenom Octopussy in je bila tisti čas, čeravno za dandanes posmehljiva, "top of the line" S kar 1 1/2 inčunskim ekranom je bila čudež tehnologije! Istočasno je Seiko izdal tudi Data 2000, ki je bila orgazem za tech nerde... navsezadnje... kdo ni hotel tipkovnice nositi na zapestju? In leto kasneje, sodobnejšo RC-1000, ki se je lahko povezala z večino računalnikov, ki so vladali takratnemu času! "Punči, pripravi se na koitus, kajti ko povežem tole beštijo na svoj Commodore 64 ali pa na stričev Apple II, bo moj p...poni pripravljen na galopiranje po pašnikih!" Pa kdo še rabi žice? še malo kasneje... 1994, pride Timex s svojo Datalink, ki je lahko podatke prenašala brezžično! Tu je svoje prste imel zraven nihče drug kot Microsoft! Kako je delovalo? Hja, optični senzor je zaznaval utripanje lučke in sprejel "zakodirano" sporočilo oz. datoteko ter jo shranil na uro. WHOA! Ideja se je dopadla celo NASA, ki so tovrstne ure poslali tudi na nekaj misij. V vesolje! Piu! Piu Piu! Naprava ni zaresna naprava če ne fura linux! Samo 4 leta za Timexom je gospod z imenom Steve Mann zasnoval in zgradil prvo uro na svetu... ki žene linux! Predstavil jo je šele dve leti kasneje na IEEE ISSCC2000 konferenci (ja, na milenij!) In bila je... prečudovita! A tudi Seiko ni spal na lovorikah. Prestavili so THE RUPUTER! Tricelašest megaherčni procesor z DVEMA megabajtoma prostora za podatke in stoosemindvejset KILO...BAJ-TOV rama! 8-smernim joystickom in kar 6 gumbki! Okej... težka odločitev katera je bila bolj kul... "HALO! HAAAALOOO! A me čuješ!? Ja, z ure te kličem! Z URE, JA!" Kdo drug kot samsung, da splavi inovacijo? In to leta 1999... leto za seikotovo magično zadevo Samsung predstavi SPH-WP10! Ura... Računalnik... in... MOBITEL! v enem! baterija je omogočala kar 90-minut čvekanja z ljubicami po telefonu! Novo tisočletje... in z njim ime, ki ga poznamo prav vsi.... erm... Aj...Bi...Em? IBM se je prav tako navdušil nad pigvinom na uri in leta 2000 predstavil IBM WatchPad. Original je bojda bil... rahlo "meh" zato so 2001 predstavili Watchpad 1.5 z bralnikom prstnega odtisa, pospeškomete in vibracijskim mehanizmom! Na njem je laufal Linux 2.2, imel je zaslon na dotik, Modri zob! celih 8MB rama in 16MB prostora za shranjevanje. Očitno je pri njem pomagala majhna japonska firma.... Citizen. Le kdo bi se ji lahko uprl? Aja, pa oradne cene baje nikol niso razkrili. Ura? Zakaj ne kar Digitalni osebni pomočnik? Oz. PDA In kdo se ga je lotil? Nihče drug kot Fossil. Njihov "Wrist PDA" je leta 2003 imel zaslon na dotik, navidezno tipkovnico, povezovanje s PCji, in infrardeči port. Seveda, kot vsak zaresen PDA, je imel tudi drobčken svinčn.... errr... stylus za kracanje po ekranu. Laufal je takrat vsem znani PalmOS čoh čoh, krasp krasp, "Ja mama, sam sporočilo punci dokončam pa pridem na večerjooo!" Mikrosoftov Piki Oz. SPOT, kot so na kratko poimenovali Pametne osebne tehnološke objekte (Smart Personal Objects Technology) so bili MSov začetni poskus vpeljave InterneZadevščin oz. IoT (Internet of Things) kot so ga poimenovali. In je v letu 2004 začel z izdelavo tovrstnih igračk. Meni se zdi da so stvari končno postale lepše zaobljene in zanimivejše ljudem ki niso obstali v 80ih, si je pa Microsoft žal sam skopal grob s tem ko so stavili na FM omrežja, medtem ko so mobilna omrežja postajala vse bolj močna... Leta 2008 je MS zaključil s SPOT storitvijo in izključil FM oddajnike, da ni bilo vec novičk z MSN Direct... Športnih obvestil, Vremena, borznih sprememb... itd... MS-ovem velikem hype-vlakcu so priskočili nekateri danes bolj poznani proizvajalci, kot so Fossil, Suunto in Tissot. Cene so se gibalje okoli 250 zelenih + naročnina na MSN direkt storitve za nekaj desetakov na mesec. Sony erricsson je tam nekje 2006 ponujal MBW-100, uro ki je lahko z bluetooth povezavo do telefona uporabnika opozorila na prejet klic ali sporočilo. Kljub sexy izgledu, se stvar ni prijela, ker... no... je delovala zgolj in samo z nekaterimi Sony erricssonovimi telefoni. In za okrog 315USD... je bila rahlo nedosegljiva (ker kdo da toliko za stvar ki ni apple!?) Pametna ura z lastno SIM kartico Leta 2009 je Burg predstavil prvo pametno uro za okoli 200 zelenih, ki je lahko bila čisto samosvoj telefon, povezal se je pa lahko tako z Android napravami kot tudi Jabolčniki. poleg klicom, SMSov je predvajala tudi glasbo in škljocala fotke. Baterijca pa je v stanju pripravljenosti zdržala do 3 dni. Taisto leto, pa je tudi Samsung ponudil podobno zadevščino... S9110 in iskreno... je zgledal boljše Kaj pa zadnje desetletje? No, kot vemo se pametne ure v vsem tem času niso najbolj prijele... Ker kdo še rabi uro? Pa vseeno 2012 je Pebble obljubil pametno uro z e-ink zaslonom, podobno kot kar imajo e-bralniki ala kindle in na kickstarterju požel kar 10mio USD "obljub" in s tem pokazal ostalim, da pe je le zanimanje za takšne igračke tudi med "rajo". Honkonški Omate je leto za pebblom pričel s prvo zaresno standalone uro... v 12 urah so nabrali zadalih 100kUSD na kickstarterju in do konca zbrianja nabrali dober miljonček. TrueSmart, kot so ga poimenovali je podpiral klice, zemljevide in neodvisno od telefona gnal (določene) android aplikacije. Nato so začeli tudi ta veliki... 2013 so se začeli pojavljati povsod... Samsungov Galaxy Gear, Sony Smartwatch 2 (startwatch 1 se ni nekaj prijel leto poprej), Qualcomm Toq, in polno drugih... No 2015 pa so svojo mesijo dočakali tudi Apple navdušenci, s predstavitvijo Apple Watch... od tedaj naprej... je samo še borba za kdo ponudi največ, za najmanj denarja, ali pa ponudi nekaj inovativnega. Viri: http://www.mobileindustryreview.com/2016/10/33860.html https://en.wikipedia.org/wiki/Smartwatch https://www.mobileworldlive.com/devices/news-devices/burg-launches-first-smartwatch-thats-phone-199/ https://betanews.com/2015/05/29/the-evolution-of-the-smartwatch-from-ibm-watchpad-to-apple-watch/ https://appleinsider.com/articles/13/03/21/new-samsung-smart-watch-will-be-companys-third-stab-at-wrist-accessory in gugl

On ma istega kot ti.. Samo da njegov je boljsi ker je njegov in ziher je naredil boljsi deal Drugace pa naj ti pove Gatsu, kirega in ce se ti izplaca Aicer kot sem razumel, ti bi rad vecjega hihi

Vredu je, bsaka figurca je lepsa z barvo kot brez in res je visoka resolucija ponavadi vedno prikaže slabše podobe. Limam še jaz ene "dungeon" crawl style iz Claustrophobia 1643

Obamina administracija je izvajala vohunjenje za političnimi nasprotniki (s podporo skorumpiranih elementov cie in fbi) in ko je hillary spušila so taisti ljudje, ki so sodelovali pri tem vohunjenju, poskusili rušiti novo administracijo z lažnimi obtožbami, ki so jih hkrati leakali podložnim medijem samo eden izmed mnogih zločinov Obamine administracije

Aja mimogrede, tisti onseni direkt pod Asahi-Dake žičnico so bili men bolj za en kurac, stari, nikakvi in dragi. Boljši it v dolino v manj turist-trap kraje. Sapporo je tko, spet japonska Gužva na vpadnica, gužva v mestu, semaforji, ljudje, javni promet. Avto sva pustila v garažni hiši in živela par dni v hotelu praktično v centru. Z vzpenjačo sva šla na Mt. Moiwa, kjer je tak panoramski ragled na mesto in tipi furajo punce na dejte, jedla sva jingisukan, ki je lokalna specialiteta (ovca z zelenjavo), šla na pir v lokal, se probala mal zgubit med ulčicam, obiskala botanični vrt (kul) in tko. Sapporo ima dost specifično arhitekturo, močno se pozna vpliv ameriške arhitekture iz 19. stoletja. Zelo težko je v muzejih najt in prebrat kaj o originalnih prebivalcih Hokkaida, ainu-ih, ker so jih japonci poasimiliral in se radi delajo, da jih ni več. Na drugi strani pa ti cel Hokkaido da vedet, da Japonci prav dolg niso tam. Botanični vrt te opozarja na poredne ptiče. Ko sva se spravla nazaj v avto sva se usput ustavila še na olimpijskih skakalnicah. V uradni prodajalni zraven lahko kupiš tud majco z vsem skakalnicam v svetovnem pokalu, vključno z našo češko Planico Od tam sva se odpeljala ob obali proti zahodu, skozi ribje tržnice v Yoichi in proti zmerom bolj redko poseljenim delom do obale Shimamui in naprej do rta Kamui. Ta del Hokkaida je najdalje cajta poseljen z Japonci in ima tudi že zelo japonski vibe, so pa to vseen male ribiške vasice s kristalno čisto vodo. Spala sva v kempu v mestu Kamoenai, bila sva edina obiskovalca, mestece je zelo malo, kamp je mal bolj na obrobju in sred noči mi je bilo dejansko kr mal weird Zgodila se nama ni nič, sploh se ne spomnim, da bi koga srečala razen v onsenu mal proč od obale (nič posebnega, se je pa dal umit). Tukaj nama je vožnja počasi že presedala, tud ta del Hokkaida je bil bolj domač in ne več tok zanimiv, tko da sva v enem kosu odvozila 240 km v Hinohamacho, vmes mal surfala v zalivu Uchiura (zelo močan tok, ful močni in kar veliki valovi, sem bil presenečen, da so take razmere v dokaj zaprtem zalivu) in valda spet šla v nek lokalni onsen, kjer je imela žena celo izkušnjo z lokalnim babicam, ki jim je to glavni družabni dogodek v dnevu in čebljajo nonstop in te med drugim tud umijejo po hrbtu, čeprav si nek frišn tujc Jaz nisem imel takih problemov. Aja, pa kamorkol vržeš kamen zadaneš kakšen vulkan. Od tukaj je bil le še skok do Hakodate, kjer sva imela trajekt za pot nazaj na glavni otok. Hakodate je bil en izmed prvih mest na Hokkaidu, je bil tudi do požara 1934 največje mesto na Hokkaidu in prvo pristanišče na Japonskem, ki je trgovalo s tujino. Prov ful neki se ga ne spomnim, prespala pomoje nisva, pogledat sva šla utrdbo Goryokaku, kjer so se japonci pobijal v državljanski vojni, opečnata skladišča v pristanišču, arhitekturo (spet ful velik vpliv tujine, pravoslavne cerkve itd.). In šla jest v Lucky Pierrota, lokalno hamburger verigo. Burger je bil OK (svetlobna leta pred mekičem), je pa bolj point teh lucky pierrotov, da imajo čist over the top lokale. Ta v katerem sva jedla midva je bil opremljen čist božično, ne vem kok 100 različnih božičkov in okrasov nažokanih povsod kjer je bil kvadratni centimeter prostora. More bit noro za pucat. Lahko bi šla v s trajektom v Aomori, največje mest prefekture Aomori na glavnem otoku, ampak sva bila spet alter in sva šla v Oma, malo ribiško vasico čist na severu Honshuja. Najbolj je znan po svoji floti ribiških ladij, ki lovijo tune. Na trajektu je bilo cel kup prospektov za restavracije v Omi, nisva še imela kosila in sva se hypala ko pri norcih. Valda sva upadla v uro med kosilo (do cca 1h) in večerjo (po 5-6h), ko je večina tradicionalnih restavracij zaprtih. Tam nabirava kroge po (ne preveč velikem) centru in najdeva nek plac, ki je odprt. Kot že ufuran veteran japonske kulinarike mi je bilo s prve jasno, da ne bo poceni in da ne bo zanič. Zgledal je namreč ko en star, majhen pajzl, par miz na tatamijih, šank, vse v temnem lesu, za šankom mojster kuhar. Prizor bi kamot vtaknil v Kill Bill in ne bi noben opazil, da je kaj čudno. Ker ga je žena nagovorila japonsko sva imela takoj plus pike, padli smo v standardni chit chat, s kje sva, kaj počneva itd. in kaj bova jedla. Sushi po njegovem priporočilu, ker najbolj ve katere ribe je dobil dons in so kul. Tko, jedel sem ogromno ful dobrega sushija (pač perk življenja na japonskem), samo to je bil čist nek drug standard. En je bil s (surovega ofc) morskega ježka, ki zgleda ko nek zdriz, ampak v ustih je bil čista harmonija okusov. Tuna je tukaj sploh high class in je v njegovem meniju ni bilo, tako da sva naročila še 2 s tuno, ki se je topila na jeziku in dobila "on the house" še tamagoyaki, sladko omleto. V glavne, 12 od 10, would do again, najboljši sushi, kar sem jih jedel. Od tu naprej sva se potem po obalnih cestah vozila proti domu 700 km južneje. Ta del je (menda) potresno precej stabilen in tukaj ima japonska sredi ničesar glavno skladišče jedrskih odpadkov, neke odročne raziskovalne center za fuzijo, valda tud par nukleark, tko dost prazno in bedno deluje vse skupaj. Mal južneje je Misawa, kjer imajo američani ful veliko vojaško bazo (največjo poleg tiste na Okinawi), vojska povsod, prvič sem se tudi na japonskem počutil, da nisem prevel zaželjen v trgovinah in restvracijah, domačini namreč ful ne marajo američanov, ki delajo pizdarije, se vozijo pijani, so primeri posilstev itd., ki jih potem vojska premesti iz države in ne pridejo na državna sodišča. Ta del poti mi je bil dost beden. Je pa ful lepa obala Iwate, odvozila sva del med mestom Kuji in Miyako, skalnate obale, gore v notranjosti, ogromni gozdovi. Kampirala sva ob obali, hodila v lokalne osene in nabirala kilometre. Mal je bedno, da v strahu pred potresi in še eno Fukushimo zdaj na veliko gradijo nasipe in betonirajo obalo, čemur lokalci ful nasprotujejo. Upam, da jim rata dosežt nek konsenz in ne uničijo vse, kar imajo (japonci niso prav neki spretni pri ravnanju z naravnim bogastvom). Zadnji dan sva imela nomadskega lajfa že počas dost, se v Morioki ustavila na kosilu, spravila na avtocesto in dobrih 400 km odfurala v kosu. Odsek med Sendaijem in Iwakijem gre par km mimo "slavne" jedrske elektrarne v Fukushimi. Ta del je zelo surrealen, za začetek te že pri Sendaiju pozdravijo elektronske table z mertivam sevanja na avtocesti. Od tu naprej se voziš skozi območja, ki jih je tsunami najbolj prizadel, Soma in okolica, in na koncu vasi okoli reaktorja. Tam se voziš po avtocesti, gledaš hiše, ki jih počasi prerašča trava in drevesa, prazne ceste, semaforje (delujoče) ... Ko sem prvič videl tablo mi je bilo smešno, ko sva enkrat odfurala skozi cono se naju nek tak srhljiv vibe ni znebil cele poti do doma. Na koncu sva za pot porabla 11 dni. Če bi šla še enkrat bi si vzela ali več časa ali se manj premikala, vsa ta vožnaj te kr zjebe. Pa ful sem si želel it še na čist vzhodni in severni del Hokkaida, samo dokler nisva bila tam nisva zares dojela, kako ogromen je.

Evo leta 2018 oktobra smo šli trije prijatelji za tri tedne naokoli po Japonski (Honshu). Jesen je kao drugi najbolj priljubljen termin za it na Japonsko ker rdečijo listi po gozdovih in je res lepo za videt. Leteli smo Zagreb - Doha - Tokyo, enako za nazaj. Plan je bil malo mešano mesta in podeželje. Nismo najeli avtomobila ampak smo kupili karto za vlak s katero se lahko prosto prevažaš po celotni državi z izjemo par direktnih linij Shinkansenov. Prenočišča smo rezervirali preko bookinga, večinoma smo izbirali malo bolj urejene hostle in nekaj hotelov. Štart torej v Tokyu, ki je res ogromno mesto, nonstop se nekaj dogaja, je kr velik culture shock 😄 Cesarski otok v Tokyu Restavracije vabijo z izložbami plastificirane ponudbe Asakusa, tle nas je ujela zadnja monsunska ploha te sezone in smo ene pol ure čakali pod streho templja da se je nehalo zlivat Ena od maket v Edo Tokyo muzeju o zgodovini mesta, ful se splača it pogledat Tipična metro postaja Akihabara zvečer Iz vrveža v Tokyu smo se pol odpravili proti jugu na vulkansko aktivno območje okoli Hakoneja, ki je zaščiteno naravno območje in večinoma na redko poseljeno z manjšimi zaselki na pobočjih vulkanskih hribov. Tradicionalen vrt s čajno hišo, kjer te čaka geisha in ti pripravi matcha čaj 😄 Z vzpenjačo in nato z gondolo se zapelješ na vrh vulkana, kjer še vedno pridobivajo žveplo iz vrelcev in prodajajo v vulkanski vodi kuhana črna jajca, ki so kao lokalna znamenitost 😄 Pogled na goro Fuji v daljavi. To je bil edini dan ko je blo jasno vreme, da smo jo lahko videli, in pogled je res impresiven. Zgodovinska gostilna kjer so se ustavljali trgovci na poti iz Tokya na jug Sredi ničesar so zgradili ta most Mishima Skywalk, ki je namenjen izključno kot turistična zanimivost. Ob mostu so napeljali tudi zipline po katerem se spustiš iz enega konca mostu na drugega in nazaj, kr hudo. Iz Hakoneja smo nadaljevali v obmorsko mestece Toi kjer je včasih deloval en glavnih rudnikov zlata na Japonski, zdej pa je prevdsem poletno letovišče. Oktobra je blo že dokaj prazno. Znano je tudi po zelo priljubljenih kopališčih v termalnih vrelcih (onsen). Dosti od prenočišč kjer smo spali ima svoj lasten onsen in onsen v hotelu v Toiju je bil daleč najboljši od vseh kjer smo bli. Na obali majo 4m visok zid in te betonske špice kot zaščito proti tsunamijem, povsod po kraju so sirene za nevarnost tsunamija. Rudnik zlata je zdej predelan v muzej. Iz Toija smo šli naprej v Nagoyo, kjer majo spet ogromno palačo (praktično vsako mesto je imelo svojo, ampak so bile večinoma porušene in požgane med vojno in jih še vedno obnavljajo. Pri obnovi se ful trudijo uporabljat originalne materiale in tehnologije, zato je obnova ful draga in dolgotrajna. Muzej znanosti in tehnologije v Nagoyi. Majo tudi eno svojo raketo razstavljeno zunaj. Ta krogla je planetarij ki sicer hudo zgleda ampak ne priporočam it not ker je vse v japonščini in ne boste meli kej dosti od tega, ponavadi pa je treba čakat za prit not. Splača se pa it na streho kjer majo en ogromen teleskop skozi katerega se da tudi podnevi opazovat zvezde. Iz Nagoye smo prišli v Kyoto kjer lahko cele dneve bluziš od enga templja do drugega. Kanazawa Muzej tradicionalnih obrti v Kanazawi, tu so razstavljeni ročno izdelani ognjemeti, po katerih so znani Japonci. Graščina Himeji Če se prav spomnem ma glavna stavba 7 nadstropij nad kamnito bazo, vse zgrajeno na leseni konstrukciji. Iz Himejija smo šli dol na jug do Hiroshime, ki je bla najbolj južna točka potovanja. Je kr opazna razlika v urejenosti mesta v primerjavi s Kyotom ali Tokyom, dejansko vidiš tu pa tam kako smet po tleh. 😄 Tipična Okonomiyaki restavracija kjer pred tabo pečejo hrano na vroči plošči. Iz Hiroshime smo šli pol s hitrim vlakom direkt nazaj na sever v Nikko, ki je pod unescom zaščiten kompleks templjev, zraven je pa tudi narodni park, kjer je taka zanimiva pokrajina kjer se stikajo gore in močvirje. Fast food V Nikkoju je blo edinkrat da je cel dan deževalo, tako da je bla izkušnja bolj bedna, ker smo bli vsi bolj poletno oblečeni, zato smo samo na hitro šli čez templje in potem po hitrem postopku naprej na vlak proti hotelu v Yamagati v pričakovanju toplega onsena. 😄 Iz Yamagate smo se pol odpravli z lokalnim vlakom do budističnega templja Yamadera, ki so ga menihi zgradili na vrhu hriba v eni odročni dolini in je jeseni z obarvanimi drevesi res čudovit. Začetek poti do templja ob vznožju hriba "Vhodna vrata" v tempelj Razgled nad dolino Iz Nikkoja smo se potem vrnili za par dni nazaj v Tokyo, kjer smo šli še v EpsonLab, ki je kot neka mešanica zabaviščnega parka in vizualne umetnosti To je to 😄

Tema je res dokaj subjektivna, se pa lahko poistosvetim s tem. Sicer sem od omenjenih špilov igral le Factorio (and i love it), sem pa namesto KSP orenk prešpilal Children of a dead Earth in Space Engineers. Če bi šlo pomojem, bi predvsem CoadE uvedel kot obvezen špil pri srednješolskem pouku fizike in astronomije, pa še kemija je vmes. Špil ti dejansko omogoča, da si sestaviš atomski reaktor za vesoljsko ladjo vse do najmanjših (smiselnih) detajlov kot je izbira materiala za prevodnike toplote (isto velja za druge elemente ladje) in mešanice goriva; ko za par ur zabluziš v kombiniranje grafita, keramike, molibdena, tungstena, silicija in nevemkolkih drugih materialov za največji izkoristek glede na maso s še sprejemljivim toplotnim izžarevanjem, začenjaš dejansko razumet, kaj približno počnejo znanstveniki v Nasi in Spacex-u. To je pa le en del igre - večina se vrti okoli potovanja in celo bojevanja v vesolju; kolikor vem, KSP slednjega aspekta ne vsebuje (nič narobe s tem, vesolje bi moralo biti mirno). Naučiš se razlike med raznimi kinetičnimi izstrelki in laserji v vakuumu, preračunavanja tarče glede na njeno pozicijo v orbiti ob upoštevanju preostalega delta-V-ja in izogibanju sovražnih izstrelkov; pol maš pa še razno splošno znanje ala Lagrange pointi in prehodi v zamaknjene orbite, ki so tudi na dolgo razloženi v sami igri, če se človeku da brat teorijo. Špil me je takrat tako navdušil, da sem šel pol še enkrat narest skoraj vse zlate dosežke (določeni so bili vseeno pretežki). Space Engineers pa je s 1800+ urami moja najbolj igrana igra na Steamu Zadnje čase je sicer ne igram, vendar ne, ker mi ne bi bila več dobra; predvsem zato, ker bi komot zabluzil not še za kake 100 - 200 ur in si tega trenutno ne morem privoščit. The stories i could tell you... kako sem skozi leta Early Access-a zgradil (takrat delujoč) podzemni vrtalnik, ali pa kako sem gradil vesoljsko postajo v orbiti in minerja asteroidov (ona rdeča reč); pol sem šel na Luno in si v velikem kraterju zgradil večnadstropno bazo, na kateri sem kasneje postavil orbitalno dvigalo ter na tem dvigalu zgradil še ogromen ship grinder... malo preden je igra izšla iz Early Access-a, sem ravno pristal na Marsu in si tam začel gradit bazo; na žalost pa je izid igre izničil prisotnost urana na planetih, kar je precej gimpalo moj nekajletni save Malo kasneje sem še enkrat štartal iz nule, vendar se mi je odsotnost urana malo zamerila, pa še druge stvari so prišle vmes in sem pol dal špil začasno na stran. Ob tem moram absolutno omenit tudi Minecraft in Dwarf Fortress z ustreznimi grafičnimi modi; meseci in leta zabave s tem, če igralcu sede tak tip igre.

- Če bi kaj spremenil? Po faksu bi spizdil iz države nemudoma. Čez 5-10 let od danes bi že lahko razmišljal o upokojitvi. - Zase lahko povem, da bi lahko več delal, če bi izrazil željo, da bi več delal - trenutno je tako, da naredim max 40 - če sploh - (plačanih) nadur v celem letu. Če se ozrem nazaj... Leta 2011 sem delal cca pol leta po 280+ ur mesečno in potem z nekaj premora spet dobrega pol leta tam nekje. Moška verzija Marisse Mayer. Imel sem že hude simptome izgorelosti. In od takrat sem se ustavil in delam v zelo sproščenem tempu. Na dolgi rok nisem niti več sposoben delati več kot 8 ur dnevno. Težko je pojasniti, če ne greš čez to. - Dodaten job je debilnost. Moraš si najti osnovno dobro plačano službo! Razen, če ti je želja delati popoldneve in soboto za kaj? Da boš odplačeval nek leasing za boljši avto? Nasvet: vedno naj bo osnoven job spodobno plačan. Dodatna služba je iskanje bližnjic, ki se na dolgi rok ne izide! - Ogromno dela je še vedno mindless. Imaš task, narediš task. Podoben task si delal že 500ič. Počutiš se kot za tekočim trakom. Na koncu menjaš job. Pri nas je zelo malo firm, ki bi resnično potrebovale UNIjaše za programerje. Še v Googlu, kjer je delal en moj soliden kolega, ni bilo izzivov ravno na dnevni osnovi. Ni neke dinamičnosti na dnevnem nivoju. Res se občasno počutiš kot tekoči trak. Jaz na FRI nisem šel z namenom, da ratam boss ali kaj podobnega. Ampak preprosto iz ljubezni do CS. Nikoli se nisem videl v managerskih vodah. Ni mi niti problem vztrajati v programiranju do penzije, če sem iskren. - Če si programer ima tvoje delo lahko tudi velik impact na marsikaj. En tvoj zajeb lahko marsikaj pokvari. Lahko celo propade firma. V prvem stadiju moje kariere sem imel s tem grozne probleme. Tudi doma sem dolgo premišljeval, ali je neka stvar ok ali ni. Še po par tednih od končanega projekta, sem bil v dilemi, če je pot, po kateri smo nekaj naredili pravilna. To me je na čase precej žrlo. Z leti sem postal "jebiveter" in me resnično gane zelo malo stvari. Ni vredno, da bi se preveč sekiral. Zato pravim, da bi morali zakonsko prepovedati opravljanje zahtevnejših programerskih del za neke smešne bruto zneske. 2800 bruto bi moral biti minimalni sprejemljiv bruto za seniorja. Od programerjev so odvisna življenja - dobesedno. - Včasih imam občutek, da nekateri na programerje v firmi gledajo malce tako ... kot na neke občutljive šolarčke (ki se slabo oblačijo :P). Tale geekovska scena dejansko je malo posebna. To ni tako lahko izmerljivo in tudi roko na srce me boli k. Upoštevati moraš, da ogromno časa porabim za code review-e in ukvarjanje z mlajšimi, ki mi požirajo lase in živce. Poleg tega še odgovarjanje na maile sodelavcev, za kakšne nasvete in podobno. Za mojo plačo očitno dovolj. Še povsod so bili zadovoljni z mojim doprinosom. Se opravičujem, če je izpadel tisti odgovor glede obiskovanja 9 semestrskega univerzitetnega programa malce snobovski. Kakor sem govoril z nekaterimi je kakovost bolonjskih programov realno malce padla. Žal je že naša generacija v prvi polovici 2000s prišla v malce degradirano okolje, kar se zahtevnosti tiče. Marsikateri izpiti so bili lažji, kot so bili referenčni izpiti iz npr. 90ih. Tudi prof. Mihelčič (ki ga zelo cenim, saj je zahteval malo več truda od lenih FRIjevcev in bil je zelo pošten in objektiven), je v tistem času že ratal malce soft. če smo iskreni. Butthurt FRIjevcev zaradi ekonomike poslovanja je bil v tistem času epski. S frontendom se ne ukvarjam. "Programski jezik" Css sem verjetno nazadnje uporabljal nekje leta 2010. Enostavno me ni UI nikoli pritegnil. Tudi nekega čuta za estetiko nimam. Vsekakor nisem hodil na 4.5 letni faks zato, da mi bo vsak, ki pride mimo in ima 5 minut časa težil, kako bi rad, da se autocomplete funkcija sproži že po dveh vnešenih znakih in ne šele po treh. Da ne omenjam tudi te JS frameworke, ki rastejo kot gobe po dežju in se menjajo letno. Nikoli v treh letih ne postaneš senior. Še jaz, ki sem prišel iz uni-ja v programiranje se nisem imel za seniorja po treh letih. Po treh letih rataš ravno prav samostojen, da nisi v breme in lahko že samostojno marsikaj postoriš. Vsekakor v treh letih nisi senior. Je pa 2.5k po treh letih lahko realno, seveda. Nekaj najbolj smešnega je, ko se ti na oglas za delo prijavljajo razno razni "full-stack" senior dev-i z 2-3 leta izkušenj. Kako lahko osvojiš tako široko znanje v treh letih mi ni najbolj jasno. Seveda po moji senior lestvici. Da programerji delajo precej v svojem tempu v okviru kolektiva sem že dolgo nazaj opazil sam. Juniorji so ponavadi precej zagreti. Vendar je potrebno vedeti, da povprečen senior lahko opravi 10x več dela, kot srednje dober junior. Zato so seniorji tako prekleto iskani in ni problema pri malce višji plači. V končni fazi so še zelo poceni, če vzameš to v računico. Težava je, ker dobrih seniorjev na trgu skoraj ni. Osebno bi sicer z zakonom prepovedal zaposlovanje seniorjev za manj kot 2800-3000bruto. Kar je manj je v posmeh panogi. Seveda govorim za prave seniorje. Možno. Nekateri imajo nerealna pričakovanja. 2.5k bruto si jaz osebno niti kot svež diplomant iz UNIja ne bi upal omeniti saj se ve, kakšen revež je človek na začetku kariere. Za delodajalca si čista izguba realno gledano. Sicer se po treh mesecih morda že malce opazi potencial in zagnanost. Ampak še vedno ti gre čas in ukvarjanje z nekom. Ljudje gledajo samo neke bajne plače (ki to niti približno niso), pozabljajo pa število porabljenih ur, da prideš do nekega statusa. Marsikdo misli, da gre za easy job. Greš na en tečaj Smart Ninja, tam ti dajo nek smešen certifikat in si že kandidat za 2.5k bruto. No, nisi. Pravi CS je zgrajen okoli algoritmov in podatkovnih struktur. Velika večina uporabi kvečjemu array ali list. In to je to, samo to obstaja. Sam pogosto uporabljam Stack, Queue, tudi Trie. Pogosto tudi pazim na časovno kompleksnost algoritmov. Resda za 90% programerskih služb pri nas tega niti ni treba vedeti, če želiš v katerega od večjih tehnoloških podjetij je to "must have" na razgovoru. Sam bi vedno dal kandidatu za službo eno preprostejše vprašanje v povezavi s tem. Ampak res takšno osnovno vprašanje, ne zapretiravano, kjer se išče kako mentalno posiliti iskalca zaposlitve.

q70 ni niti blizu isti rang. Vse to je dokaj krep, ker noben tv razen LGja nima še featurjev, ki bodo fajn za nove konzole. Neki ma samsung, sam tud omejeno. Tko da 'za konzole' priporočat karkoli druzga kot LG serije 9 (al pa čakanje na X in tanove Samsung modele) je trenutno bv. Ko se bo kdo zmigal se pa lahk pogovarjamo.

Ce google ne sme sodelovati z njimi nimajo dostopa do googlove proprietary kode, predvsem apiji so problem. Googe android ze leta pocasi zapira. OS sam ze je open source ampak OS je le delcek user experienca.

Cakam junij da odprejo furko pa grimsel

vse poste iz istoimenske teme v rokodelstvu sem premaknil sem, da ne bo ista tema v dveh locenih izbah

Najači filing dat "pilotke" gor pa v sončni zahod na avtocesti nekam v daljavo s tole muzko na polno v avtu The Midnight, Timecop, Nina, Michael Oakley, Dana Jean Pheonix, Yota.. tole zaenkrat vrtim.. Pregledujem tudi zgoraj navedene zadeve in so mi kul.. lahko še kej priporočate? Če ma recimo sax not je sploh sexy Also... soviet wave any1? Sicer tist je za druge priložnosti...

100ka danes z 2000 visincev

Turbo se drgac kar pogumno pelje. Ne vem ali samo na Rakitno, ampak tam se je.

Tema bi sicer mogoce bolj pasala v Zeleznino... Je pa od routerja odvisno, kako se nastavi vidljivost. Ce hoces lahko USB kljucek/USB trdi disk priklopis na router, inu poreces "tole ostane samo v LAN-u", lahko pa uporabis router z DDNS in imas odprt "cloud" tudi ven na internet. Vse je odvisno od tvojega routerja. Za primer ti lahko dam svoj router: Vzel sem "AiDisk", se pravi da je viden tudi v WAN. Lahko dolocis dostopnost: potem preko katerega naslova je dosegljiv in potem dostopas prek linka ki si ga ustvaril. Ali preko LAN IP-ja Teoreticno, ISP nima dostopa do vsebine, ker zahtevas uporabnisko ime in geslo. Je pa tako, da USB kljucki nimajo neke hude zivljenjske dobe za pisanje... Tako da torrentkanje ni priporocljivo... sej vec, ce bi rad sharal arch linux dristribucije pa to... Pa tudi zavedati se moras, da lahko ogrimen I/O na ta postavljen NAS zelo vpliva na delovanje domacega omrezja, saj bos obremenil cipovje na routerju. Kaj vec bom dodal pa kasneje... morm juzno nardit.

Ducky so precej dobri premade keyboardi, ful so popularni. Jz bi takoj kupil ducky, samo za tak kes pol raj stisnem se stotko pa si naredim svojo tipkovnico iz aluminija. Mas pa ISO duckyje tudi na computeruniverse, mislim da. Sicer DE layout, ampak sej nima veze.

@sadako poslušaj chilombo od jhene, tak laid back, chill album, 8/10 z lahkoto edini problem te plošče je da so si komadi preveč podobni med sabo, vsaj na začetku, ampak ji odpustim ker ima res lep glas

to sem js tud mel včasih enga sodelavca, šoferja fural avio (ta mali kamion nakladalne dolžine 6m, nosilnosti ca 3000kg) itak v povprečju ziher 10h šihti pol je šel pa domov šleper furat na PCju

Oprosti, sam tebi pač ni jasno pol kurca, pa brez zamere Produkcija je trenutno naravnost bolno raznolika in kvalitetna. Če ti ne poznaš igric, še ne pomeni, da jih ni. Vsako leto dobimo par humorističnih iger ala Untitled Goose Game, Astrologaster, in What the Golf?, kjer je humor dobesedno zgrajen okoli golf igrice. Pol dobimo meditativne igre ala A Short Hike in Kind Words + meditativne in malce težje aka Lonely Mountain. Dobiš carske izkušnje z odfukano grafiko aka Hypnospace Outlaw in Pikuniku, pol FMV igre aka Telling Lies, carske pustolovščine aka Heaven's Vault in Whisperers of the Machine, narativne pustolovščine in puzzle igre ala Outer Wilds in Manifold Garden, inovativne rpg-je aka un detective RPG, ki je vsepovsod dobival top ocene in se z glave ne spomnim imena, inovativne beat' in shoot em upe aka My Friend Pedro, Ape Out in Katana Zero, eksperimentalne metaigre ala Baba is You; nadaljevanja nekaj časa prezrtih žanrov aka Wargroove za Advance Wars-like igrico, pol vse možne strategije, rougeliteje in ne vem kaj (Sunless Skies itd.), ful enih 2d avantur aka Indvisible in z zanimivo satanistično estetiko obogaten Blasphemous. Pol pa še cel svet rimejkov ala Resi 2, Link's Awakening in Crash Team Racing in polnopravnih AA(A) iger aka Sekiro, Control, Fire Emblem, Luigi's Mansion, Mario Maker 2, Plague's Tale, Astral Chain itd. Pač res ogromno enih zadev (našteval sem striktno 2019 igre, ful jih sploh nisem naštel, ker sem samo te, ki se jih spomnim iz glave + vse so bile na steamu/PSN-ju, kaj šele da začnem itch.io garažne igre prištevat). Ultra raznolike v pristopih, grafičnih stilih, eksperimentaciji, načinih igranja itd. Skratka ne neki sanjat, da je bilo nekoč eksperimentiranja več kot sedaj, če pač ne poznaš naslovov . Da se razumemo, nobenega problema ni, če jih ne poznaš, ni zdaj da mora vsak spremljat gaming, samo hecno mi je, da skos eni liki (aka angel b v eni temi dol) pridete do neke ugotovitve, da danes ni več eksperimentiranja

Doom 3? Klasika? To je pa močna izjava. Nekatere igralne mehanike so še danes žal težko dosegljive tudi v novih igrah (primer: Ultima 7), vrjetno zahtevajo preveč truda? Kvaliteta iger je žal padla z porastom konzol. Konzole so (bile?) žal strojno za PCjem, odsotnost tipkovnice je omejila koliko komand lahko igra sprejme in jih omejila na kontroler. Večina razvijalcev je takoj zavohala tam denar in so igre delali vglavnem za konzole in šele nato za PC, kar je privedlo da razvodnelega igranja v dosti žanrih in povprečni grafiki tudi na najvišjih detaljih, pa še marsikje so bili tako nesposobni , da še kontrol niso znali vredu na tipkovnico prenest. Ali je zato tako imenovana 'zlata' doba PCja zamrla? Odvisno kaj pričakuješ od igranja in katere žanre igraš. Nobeno leto ni bilo tako zanič, da nebi bilo nič za igrat. Res pa je, da je težko odkrivat toplo vodo znova in znova, zato ni čudno, da je 'prelominih' iger manj kot v dobi kjer je bilo experimentiranja več kot sedaj, ko ga skoraj ni več.

Pizda, model. A se ti sploh zavedas, s kom se pogovarjas? Pa kako ga naslavljas? A ti sploh ves kdo je Lord Febo? Genij nase dobe, ki je ves ta forum ucil jezika, zensk in tehnike. GOSPOD Lord Febo je naduspesen novinar in lastnik Lancie delta continental. Naduspesen lastnik mega foruma. In izjemen direktor naduspesne revije, ki na mesec proda tisoče izvodov. Izjemen pisec tekstov. Brilijanten moderator administrator foruma. Za Jonasom druga najbolj vplivna popkulturna osebnost Slovenije. Ki nam zdaj dovoli biti blizu njegovemu geniju. In zdaj se je našel tukaj en bedni Arey, ki si upa s taksnim tonom naslavljati GOSPODA LORD FEBOTA. Pa kdo mislis, da si? Mislis, da si zabaven? Se ob takih zapisih cutis mocnega? Od kod ti pogum pisati taksne nebuloze? Naj ti povem, da si en navaden nedojeban manchild, ki v lajfu ni se nic dosegel. Ko bos pa to spremenil, ko bos postal SVETILNIK celotne generacije, pa bo tvoj ton morda celo sprejemljiv. Do takrat pa modro drzi jezik za zobmi.

Carska tema, hude slike S sestro sva mela plan it letos (recimo septembra/oktobra) v Nintendov theme park, ki naj bi se v Osaki odprl za cas olimpijskih iger, ampak je itak slo vse v kurac. Potem bi valda sla se okoli potovat. Tako da je ta plan prestavljen za nedolocen cas, odvisno predvsem od Nintenda (nisem zasledil nobenih novic o parku, tako da pitaj boga). Sicer sem bil pa ze leta 2016 kake 4 tedne na Japonskem. V glavnem precej standardne destinacije, mogoce bi izpostavil edinole trekanje na Kumano Kodo, eni redkih romarskih poti na svetu, ki so Unesco zascitene ^^

Ma ni logično, ker sto ljudi sto čudi. Pri nas je vse dovoljeno je ali permisivna vzgoja ali pa zraven pripada razširjen kontekst. Razmišljam da moje naprave imajo starostno mejo in da TV ni njuna naprava, ter da glede na povedano čas trajanja uporabe naprav ni prepuščen otroku, ampak si/sta kot starša usmerjala tudi na tem področju. In če vprašanje navežem na konkreten primer; da bi videl pri osmih letih svojega otroka kako 2,3 ure nepremično sedi in gleda TV ali nabija igrice ali bi ga poskušal usmeriti v drugo dejavnost? Pa ne narobe razumet, ni to kritika staršestva, samo čvek, kjer izražam dvom v smislu, da verjamem da je v ozadju zdrava starševska avtoriteta in usmerjanje, ki zagotavlja očitno zdrav duševni razvoj tvojih otrok. Imam družinske prijatelje kjer dejansko ni omejitev glede uporabe tehnike, spalne higijene in še česa; ko 3 letni otrok zajoka mu dajo telefon v roke, če ugasneš TV iz sobe slej ali prej priteče 6 letnik in ga prižge nazaj in po drugi strani ta 6 letnik ne more gledat Levjega kralja, ker mu je preveč čustveno naporen, ga stre in pade v neutolažljiv jok.

glede na to, da je anketa po enem tednu precej izenačena, bi blo imo najbolje, da se enostavno ukine pluske pa minuske v kakršnikoli obliki al pa da se pluska pa minuska samo poaste pa to ne vpliva na status uporabnika al pa da se onemogoči račkanje na gnoju

Ce bi blo to res ne bi bil redirectan iz produkcijskega foruma sem Pa zarad mene delaj kar hoces, sej je tvoj forum, sam taki odgovori ti pa ne delajo usluge.

Poleti na random uletu v Barnes&Noble v NY in dubu tole za 15$ (blo še milijon nekih odličnih klasikov pa zbranih del sam sm bil omejen s prtljago in denarjem) Res je carsko ker je zraven vsake zgodbe kratek komentar s strani lovecraftoslovca plus gre po časovnem zaporedju od prvih del napisanih pri cca. 15-ih naprej. Sploh slednja so zanimiva - isti slog, kot bi ga našel v svojih lastnih pisnih izdelkih iz tega starostnega obdobja. Purple prose na pune. (Saj je tudi kasnejši Lovecraft dostikrat blizu pretirani izumetničenosti, ampak tole je pa ekstra.) Edinole besedišče je ene 5- do 10-krat bogatejše

Meni tudi, ker rdeča zvezda predstavlja totalitarizem, ki ima na vesti ogromno življenj in ni v ničemer kaj boljši od nacizma, razen tega da so bili na strani zmagovalcev. Pa tudi spada v relikt 20. stoletja in bi bilo boljše, da bi današnji levičarji te totalitarne simbole spravili v smetišče in uporabljali kaj bolj nevtralnga, aktualnega ali pa celo brez takih simbolov. Dokler pa vidim te novodobne mulce, ki sploh niso doživeli komunizma, pa mi gredo protesti s temi simboli na k. So proti enemu diktatorju, okrog pa mahajo z jugo zastavami in partizanskimi kapucami z rdečo zvezdo, kar očitno namiguje da podpirajo diktaturo bivše države in Tita. Dvojna merila ali kaj? Levičarski diktator je edini pravi, desničarski pa je katastrofa. Resnica je, da je oboje katastrofa za človeka in človečnost. Zato jaz obsojam vse totalitarne režime, najsi so na ideološki ali religiozni bazi. Brez kontrole so zelo nevarni za vse okoli njih.

Rdeča zvezda je simbol, ki ga je nosila naša zmagovita partizanska vojska, ko je v navezi z zavezniki porazila okupatorja, ki je nosil krojc Enačenje teh dveh simbolov je razlog zakaj Janša ne bo nikoli Orban ali Trump. Povprečen Slovenec, pa naj bo desničar ali levičar, ne trpi tega poskusa preobrnitve narodne identitete. Ostane mu torej zgolj brezpogojno zvesta domobranska baza, ki ga ima (upravičeno) za edinega vodjo, in sem ter tja kakšen miha_is_god.

men je blo ok. vsec mi je k je nizek moped, pa je tko lahko po kolenu se peljat.

Paradox špili Total War serija

so what? pač nove zadeve bi ble kanon Ne vidim razloga, zakaj bi se mogli fokusirat samo na obdobje filmov

doom eternal je fucking done izdal so prvi vecji update, ki ti na silo instalira denuvo anti cheat (to ni denuvo anti tamper za protipiratsko zascito, eternal je prva igra, ki uporablja njihov novi anti cheat) kot ring-0 kernel driver, poln dostop do vsega denuvo pravi, da ne pocnejo nic slabega (ok verjamem vam, govna retardirana avstrijska iz salzburga) folku igra crasha na polno, BSODji letijo naokoli, winsi se ne zazenejo sploh, folk, ki je imel prej 60+ fps imajo zdaj drope do 20 anti cheat lahko odstranis, ampak single playerja ne mores igrat, takoj, ko zalaufas spil, se ti na silo spet instalira denuvo anti cheat to so nardil 2 mesca po izidu, da ja vecina ne bo dobila refunda, steam avtomaticno zavraca vse uninstalled, DLC preorder cancelled, doom zame ne obstaja vec jebite se, goveda iz bethesde

Jaz sem želel lahek potovalni setup in nabavil Fujifilm XT-20 s 18-55 mm kit lečo in malo sling torbo. V torbi imam prostora še za eno majhno in eno veliko lečo, ampak si nekako ne uspem upravičiti nakupa. Slike so zaenkrat dovolj dobre zame in predvsem občutno boljše kot bi bile s telefonom. Najbolj pozitivno presenečenje po nakupu fotoaparata je sprememba mojega odnosa do okolice. Včasih sem samo hitro in naveličano drvel skozi svet, sedaj pa kar naprej iščem lepe motive, barve, svetlobo in situacije. Par slikic s potovanja po Mehiki. Vključno s kakšno bolj abstraktno, ki je meni pri srcu:

Termin "desert rock" izhaja iz ameriške glasbene scene v Palm Springsu, kjer so bendi, kot so Kyuss, Fu Mancu, Fatso Jetson, Nebula (in še mnogi drugi) bili primorani igrati v sami puščavi, ker drugih prostorov za glasbeno ustvarjanje niso imeli, puščava pa je vplivala tudi na njihov zvok, saj se je iz tega razvila precej močna stoner/psychadelic/desert rock alternativna scena. O glasbi, ki je nastala pod vplivom manj ali pa še manj legalnih substanc, govori dokumentarec Desert Age, ki je v celoti na voljo na Youtubeu. Brez nekega pretiravanja gre za preprost, a lepo narejen vpogled v to glasbeno sceno. Dostopen je tudi LO Sound Desert dokumentarec, ki ga še nisem pogledal, ampak verjetno gre za podobno kvalitetno narejeno zadevo:

@Tadey Prijavis se na razpis, naredis teste (psihofizicne in zdravstvene) pol te pa zeleznica izobrazi. Ko sem naredil teste, sem prvi dan v "šoli" dobil pogodbo za nedolocen cas. Se pravi od prvega dne solanja, normalna placa (brez dodatkov) in firma je placala nastanitev v hotelih s 4 zvezdicami + hrano in pijaco 3x dnevno 😄. Placa je po mojem mnenju dobra, nadpovprecna in pride vedno redno na racun (vedno je pa lahko vec). Sploh v teh casih vids kak je fajn bit v taki firmi. Aja, vse to govorim za avstrijske zeleznice. Placa na slovenskih je bolj boga, ampak i guess da kot strojevodja, si se zmerej nad netto povprecno (z dodatki) Lokomotiva ma 80t, tko da razn ce ni skala, neb blo nic kaj. Sem nastavljal pod premikajoce se vagone pa to samo v prah zdrobi kamen. Tut ce je vagon lahek (20t)

Eno precej dobro branje: https://publikacije.wixsite.com/kristijanmuseklesnik/post/o-mitingu-resnice-2020-ali-zakaj-se-mi-zdi-da-so-vam-najprej-ugrabili-državo-potem-pa-še-proteste

Mogoče bo komu za pogledat.

Par let nazaj sva šla julija z ženo na roadtrip po Hokkaidu. Če bi znal narest kakšno preprosto mapo bi jo, samo tele googlove zlepljenjke, ki se hočjo držat cest itd. so kar muka, tko da bo bolj opisno in naj si zainteresiranci sami markirajo kraje na zemljevidu. Avto sva imela svoj (sva šla kasneje tudi z rentanim), karavana, naloženega s surfi, cunjam in šotorom. Detajlnega plana nisva imela, samo 2 tedna za zapravit nekje na serveru. Štartala sva v Oarai-ju, men zelo simpatičnem mestecu cca. 100 km severno od Tokya, iz kjer je direktna trajekt linija v Tomakomai na Hokkaidu, najbolj severnem japonskem otoku. Spala sva v skupnih sobah, vibe lajde je tko direkt iz 70h, hrana v menzi bolj za en kurac (za japonski nivo), so pa kul kopalnice (skupne (čemu rečejo sento), zelo klasika za japonsko), kjer se namakaš v topli vodi ob ogromnih oknih in gledaš razburkano morje. Od keša se ne spomnim nič, ampak te scene ful niso neki drage. Iz Tomakomai sva se po obalni cesti odpeljala na vzhod, proti rtu Erimo (~160km). Praktično takoj dobiš vibe Hokkaida, ki je zelo drugačen kot na meni bolj znani Japonski. Prvo, Hokkaido je ogromen in ful bolj redko poseljen kot ostala japonska, pa še to je skoraj polovica v Sapporu in okolici. Ceste so ravne, furaš se kilometre brez da bi srečal živo dušo, ogromni ranči konjev, kmetije, male vasice. Klima je opazno hladnejša, nimajo deževne sezone, arhitektura je drugačna. Prvi dan se nama ni dal kampirat in sva rentala eno leseno hišico. Bila sva še mal zgodnja za turistično sezono in je bila večina kampov praznih, delala se je že tema, bila sva sred nič, navajena japonske gužve in ko se je usedla prostranost Hokkaida me je u izi že mal skrbel, da bom spal v avtu. Nisva. Erimo je vetroven, poln tjulnov, se pa na sever vlečejo kilometri plaž črnega peska. Sred poletja verjetno tam koga srečaš, nama je bila čist alien izkušnja. Iz Erima sva šla ob obali na sever proti Obihiro (~100 km). Žal iz tega dela nimam tko nič slik, se pa voziš čez kilometre in kilometre polj, ko prideš v civilizacijo so to kmetije, silosi, nekje tam ima japonska vesoljska agencija tud nek raziskovalni center. Po poti sva se na hitro ustavila v manjšem mestecu na kosilu, ful prijazni ljudje, prepoznal so registacijo, naju spraševal kaj počneva tam, zelo kul vibe.Sam Obihiro je mesto kot mesto, sva dobila shoping center, kupla mal knjig v knjigarni, se pa jaz nisem mogel znebit občutka, da je to mal drugačna Japonska kot jug. Spat nisva hotla v hotelu ali sploh ostat v mestu in sva šla poiskat srečo proti goram na severu. Spet ogromne kmetije in mala mesteca s trem semaforji. Iz teh delov je nek najin prijatelj, star fizik, ki sicer že leta ne živi več na Hokkaidu, in je pravil, da je imel par 100 metrov od hiše do vrat v ograji, najbližji sosed pa je živel 2 km preč. Mal po google maps mal po feelingu sva zavila na malo gorsko cestico, ki je po 15 km ničesar pripeljala do onsena (toplice) in kampa. V onsen sva se šla namočt in umit in spat v kamp (to je bil najin default mode večino potovanja). V kampu ni delal nihče in je delal na zaupanje (to je spet klasika), računal so slaba 2 evra na osebo. Za vibe kako zgleda tak osen (no točno ta): https://www.kanno-onsen.com/spa/ Za google maps lokacijo pa je search string shikaribetsu gorges. Zjutraj sva ob gorski reki, ob kateri je tudi kamp, našla naravni onsen, zajeto termalno vodo v tolmunu. Si sredi gora in gozda, nekje nad 700 metri, okrog tebe kilometre ničesar, in se nag namakaš v topli vodi medtem ko poslušaš žuborenje vode in čeblanje ptičev. Tam se mi je pomoje odluščilo ene 6 mescov stresa v pol ure. Imam še boljšo sliko, samo je na njen žena in bi me pomoje ubila Naslednji dan novih 100 km, čez gore na sever do mesta Asahikawa. Po poti srečaš nekaj jezer (Shikaribetsu in Nukabira), nekaj malih mestec, v katerih bi takoj živel, pogledala sva en muzej živali v tistem delu sveta, se naučila kako prepoznat da je govno od medveda in spizdit in splezala čez prelaz. Na celi poti ni bilo ene pumpe, avto pa že na rezervi. Honda v normlanem lajfu ni kurila manj kot 10 litrov (because sport car in kratke relacije), no po Hokkaidu je imela povprečje neke 4 litre pa pol, tako da sva uspešno prišla še z neki fore do pumpe v Kamikawi. V tem delu je nekaj več ljudi, tudi mal težja industrija in rudniki, zgleda pa vse tko v propadu in iz zlatih časov nekje v 70h. Se u bistvu dost mal spomnim razen precej zanič hrane nekje ob cesti. Tako da sva rajš odkurila skozi vzhodna predmestja Asahikawe, ki so spet zelo cute, grički, travniki, mal večje vasice in mesta, tud Špar se najde (Špar je probal vstopit na japonski trg in so začel s Hokkaidom, zdaj mislim da je samo franšiza za par convinient storov). Ful so ponosni in na polno se reklamira Asahiyama živalski vrt. Ta najin frend je reku, da je tako ogromen, da rabiš 2 dni, da ga pogledaš. No, mogoč za Japonce (njihovi živalski vrti so za naše razmere dost mizerni). Ni da mi je žal, samo je že ljubljanski ful boljši Tko da če ste tam in ga zgrešite se ne sekirat. Evo sliko koze. Najin cilj v tem koncu je bil sicer Asahi-dake, najvišji vrh Hokkaida in seveda vulkan. Najina baza je bila Higashikagura kamp, zelo lep z velikim onsenom praktično čez cesto. Najboljši del je zunanji del, kjer se luftaš od vročine vrelcev na stolu pod zvezdnatim nebom in v daljavi gledaš gore v mesečini. Anyway, Asahi-dake, 2290 metrov. Zelo visoko se da pridet z žičnico, kar je pomoje pametno narest. Okrog zgornje postaje je nekaj sprehajalnih poti in trop turistov različne fizične pripravljenosti, in kar konkretna kolona po direktni poti na vrh. Le ta je precej dolgočasna (pač štepaš pobočje vulkanskega peska in gledaš table z nadmorsko višino), vsake tok časa zabazdi po gnilih jajcih. Kljub juniju je na vrhu še precej snega. Se pa fuul splača (vsaj če to dopušča oprema in fizična pripravljenost) od tam odhajkat naprej, midva sva naredila kakšno 8 ur dolgo krožno pot še malo proti Ushiroasahidake in krožno na sever čez ledenike in ledeniška jezerca. Štepaš kilometre po hribih in se potem nekje sredi poti usedeš na kamen in bose noge namočiš v termalno vodo, idila. Slik teh hudih scen valda nimam. Od tu sva se po stranskih ulicah odpravila proti Sapporu. Spet slik nimam, je pa ful lepo, ogromna polja cvetlic, razgledi na gore, je pa tud mal žalostno, ker se stara prebivalstvo in uhaja v velika mesta, tako da je čist navadn prizor videt osnovno šolo, ki ima par štukov vsa okna pokrita z deskam, ker jih ne uporabljajo več. Upam, da se ta trend počasi mal obrne in bojo ljudje spet živel izven miljonskih mravljišč. Anyway, Sapporo in naprej po pavzi v drugem postu.

nimam zemljevida mam pa plan: 18. 10. čet odhod zagreb 19. 10. pet prihod tokyo 20. 10. sob tokyo 21. 10. ned tokyo 22. 10. pon tokyo Popoldne → hakone 23. 10. tor hakone 24. 10. sre hakone 25. 10. čet toi Zjutraj → toi 26. 10. pet nagoya Dopoldne → Nagoya 27. 10. sob nagoya 28. 10. ned Nagoya / kyoto čez dan → Kyoto 29. 10. pon kyoto 30. 10. tor kyoto 31. 10. sre iga izlet v Iga, spanje kyoto 1. 11. čet kanazawa Zjutraj → kanazawa 2. 11. pet Kanazawa Zvečer → kyoto 3. 11. sob Himeji, hiroshima 4. 11. ned hiroshima Popoldne (do 17h) -> tokyo 5. 11. pon nikko 6. 11. tor yamadera 7. 11. sre yamadera zvečer -> tokyo 8. 11. čet odhod tokyo 9. 11. pet prihod zagreb

Ta zmaj je moj najboljši painting job, dejansko je ful lažje barvat take velike stvari. Pri majhnih figuricah je ful več pedantnosti in ne dopuščajo napak. Slika vodi do galerije z detajli, da ne zasmetim cele strani. Model je Wiz Kids Nolzur's Marvelous Miniatures Young Green Dragon (ta set prodajajo v ToJeTo). Nalimam jutri še ostale, ki sem jih do zdaj pobarval, sam morem nardit neke decent slike. Še prva figura, ki sem jo pobarval ever - prikazuje figuro pred in po uporabi Quickshade washa. Dobesedno goljufanje res, dobiš ful boljše rezultate z zero skilla. Ta je pa nek random elven archer is enega prvih setov LOTR za wargaming.

Na pa še nekaj primerov (res lepo vidt, da tut miniature, ki so recimo res slaba kvaliteta, npr WoR ali pa Kemet) takoj zaživijo, če jim daš nekaj barve, sam hobij, pa če se ti da vložit čaas vanj je zelo lep in da zadevam nek tvoj unikaten podpis : Moj začetni projekt WoR Pa kasnejši

Evo se quick buying guide chi-fi opreme (bom enkrat spisu mal daljši vodič). Skratka best p/p bye vsakega mn3njalničarja zadnjih N let: In - Ear: - UiiSii HM7 - KZ ATE Earbuds: - Headroom MS16 - VE Monk Vredno denarja: - KSC75 (glej ebay) + dokupi headband - Superlux 681 - Superlux 668 (malo boljši driver) - K240 (mk2 so 10€ več, dodatn kabl + padi, driver je isti, dobijo se rezervni deli v LJ!) Studicji: - Edifier R1280T (BT varjante se pomojem ne splača +50€)