Trenutno berem

[fric]

Ni slabo tole.

Sedaj pa sem zapadel pod vpliv serije in po več letih zaklinjanja, da knjige ne bom prebral, se vračam v Zahodnje.

[Nodi]

Billy Summers od  Stephena Kinga

[Dante]

R.R. Virdi - The First Binding

 

 

 

The First Binding ima veliko skupnega z Imenom vetra Patricka Rothfussa; oboje sta zgodbi, kjer nekdo, ki je v bistvu mitski junak, pripoveduje svojo življenjsko zgodbo, pogosto v perspektivi prve osebe. Obe pripovedi vsebujeta zgodbe v zgodbah in pretresljivo liričnost pisanja. Tudi sosledje dogajanja je na dolečenih mestih zelo podobno Kvothovi zgodbi, saj se nekateri življenski dogodki dogodijo v enakem vrstnem redu tako Ariju kot so se tudi Kvothu. Kljub temu je eden od načinov, po katerih The First Binding izstopa od Imena vetra, ta, da je njena okvirna zgodba veliko bolj izpopolnjena. Enako dobro sem tako užival v Arijevem delovanju v sedanjsoti kot v njegovem pripovedovanju svojega življenja. Virdi si vzame čas, da nas popelje v spomine, svojo zgodbo plete s potrpežljivostjo in natančnostjo.

 

Ljubezen do zgodb kar skače iz strani. The First Binding vsebuje zgodbe v zgodbah, saj glavni junak Ari pripoveduje različne zgodbe iz Tremaineove zgodovine. Včasih se te hkrati osredotočijo na epske legende in dodelano pantomimo, ki jo Ari uporablja za pripovedovanje zgodbe na način, ki bi zlahka zašel s tira v rokah pisca, ki je manj vešč od Virdija. Včasih zgodbe vključujejo zapletene sheme rim in filozofsko razmišljanje. Te zgodbe v zgodbi so bile zame vrhunci in sem v njih neizmerno užival.

 

Če ste eden tistih ljudi, ki zadnje desetletje hrepenijo po The Doors of Stone, ste v veliki meri dolžni prebrati The First Binding. Od stotine knjig, ki sem jih prebral, odkar sem vdihnil Rothfussov Ime Vetra, je The First Binding najbližje ujetju te iste vrste čarovnije.

 

Ari je zelo simpatičen lik, tako zaradi vsega, kar prestaja, kot zaradi svojega odnosa. Čeprav se mu zgodi veliko hudega, ima tudi značaj, ki ohranja občutek optimizma in šarma. Tudi ko pove kaj ciničnega, se ne počuti kot cinik. Ima brazgotine, veliko jih je, vendar je prizemljen na način, ki olajša navijanje zanj in sočustvovanje, ko mu je težko.

 

Kar zadeva slabosti, se The First Binding včasih premočno naslanja na namige, do te mere, da te občasno izloči iz zgodbe. Vendar pa se to zlahka oprosti, ko pa obstaja tisoč drugih stvari, ki so izpeljane tako dobro. Je tudi nekoliko počasna, kar je logično glede na njegovo velikost. Virdi si vzame čas za raziskovanje večjih skrivnosti zgodbe, tako da je to nekaj, česar se morate zavedati. Ko pa se stvari zares začnejo, je kjigo zares težko odložiti.

 

The First Binding R. R. Virdija je izjemen dosežek in si zasluži mesto na polici katerega koli bralca epske fantazije poleg drugih velikanov tega žanra. To je očarljivo ljubezensko pismo zgodbam, južnoazijski kulturi in zgodovini, ki sta ga navdihnila, ter fantazijskemu žanru kot celoti. Če je epska fantazija žanr, ki vas zanima, toplo priporočam, da si ogledate to knjigo.

30. avgust 2022 uredilo bitje Dante

[Flegma]

@Dante hvala za tale opis, ekola, knjiga gre v košarico na amazonu  Je že predolgo odkar me je kaj sodobnega epsko-fantazijskega zamikalo, tole se pa lepo sliši, še posebej, ker mi je Rothfuss res iber dogajal.

 

Da ne bo čisto offtopic, nedavno prebral Richard Matheson: The Shrinking Man. Vzdušna sci-fi klasika avtorja romana I Am Legend o človeku, ki se začne počasi krčiti. Izjemen komentar 50s Amerike skozi oči moškega, ki s tem, ko postaja vedno bolj pritlikav, začne izgubljati možatost, družbeni steber povojne Amerike, ter kako to vpliva na njegovo samopodobo, na odnos z ženo, širšo okolico. Vmes pa seveda tudi precej vzdušnega pulp horrorja: navdušijo predvsem scene, ko se za življenje bori s pajkom, potem ko je visok le še kak centimeter. S knjigo lahko narediš dober combo tudi z ogledom klasične ZF filmske priredbe iz studia Universal iz leta 1957 pod taktirko Jacka Arnolda, enega najbolj plodovitih 50s sci-fi režiserjev.

 

 

 

[Dante]

Christopher Ruocchio - Empire of Silence, Sun Eater, Book 1

 

Zelo malo je romanov, ki lahko premostijo vrzel med znanstveno fantastiko in fantazijo in prinašajo najboljše iz obeh svetov. Prvi, ki pride na misel je morda Dune in z veseljem lahko rečem, da ima Empire of Silence enak občutek. Čeprav ni nobenega dvoma, da beremo znanstveno fantaskiko z vesolskimi ladjami, glaktičnim imperijem itd., pa po drugi strani epkost z različnimi rasami, političnimi spletkami in tudi gladiatorskimi bitkami daje močan pridih epske fantazije.

 

V tem ambicioznem prvencu avtor Christopher Ruocchio bralcem predstavi Hadriana Marlowa, plemiškega sina, za katerega vsa galaksija ve, da je zagrešil genocid nad tujo raso, znano kot Cielcin. Hadrijana so imenovali junak ali pošast, odvisno od tega, katera besedila odkrijete. Zgodba je napisana v podobni strukturi kot Ime Vetra (ter ravno prebran The First Binding), pri čemer protagonist bralcu razlaga svoje življenje in kako je mogoče zgodovino ali govorice zasukati in napačno razumeti.

 

 

Spoiler

Med odraščanjem si je Hadrian želel le, da bi prevzel očetovo mesto kot vodja družinskega podjetja, vendar pa je imel njegov oče Alister drugačne načrte. Ob spoznanju, da njegov najstarejši sin nima vodstvenih sposobnosti, ki si jih je želel, se Alister namesto tega odloči, da pošlje Hadriana v Chantry in tako pridobi vpliv v najmočnejši verski organizaciji v galaksiji. Hadrianu z nekaj pomoči uspe ubežati usodi, vendar ostane brez denarja in v izgnanstvu na oddaljenem planetu. Hadrian se mora zateči k temu, da je berač na ulicah, ne da bi vedel, kje je in kdo je. V obupu, da bi si zaslužil dovolj denarja za pot iz planeta, prodaja svoje storitve gladiatorja. S strižno voljo in odločnostjo postane legenda v areni in na koncu ga najame aristokratska družina, da jih poučuje tuje jezike. V sodelovanju s ksenobiologom Hadrian začne svoje potovanje, da bi razumel tako imenovanega sovražnika Cielcin v poskusu vzpostavitve miru med njunima vrstama. Ni vse tako, kot se zdi, in Hadrian mora premagati tudi izdajo ljudi, ki so mu najbližji.

 

 

Proza gospoda Ruocchia je napisana tako elegantno in tekoče, da se zdi, kot da berete poezijo. To je bil enak občutek kot, ko sem prvič bral Ime vetra, v kombinaciji z intenzivno politično vznemirljivo vožnjo ob branju Dune sage. Liki in občutek skrivnosti so tisto, kar to zgodbo zmagoslavno pelje proti cilju. Oboževalci Franka Herberta, Patricka Rothfussa in celo Tada Williamsa lahko zagotovo uživamo v tem prvencu.

 

Teme, ki jih avtor obravnava, so pomenljive in občudovanja vredne. Odnosi so dobro napisani, občutki zasluženi in popolna predanost estetiki rimskega futurizma je impresivna.

 

Še nabolj na trenutke moti Ruocchiova nagnjenost k vključitvi najmanjših in abstraktnih podrobnosti, ki si jih lahko zamislimo. Včasih nas to pretirano opisovanje oblačil, ki jih ima sheherni mimoidoči, ali obliko sence, ki jo sonce slika na steni, idr. pripelje do te mere, da smo popolnoma odtavali iz glavne zgodbe. Ampak ljubitelji empske fanazije smo na to nže nekoliko navajeni

 

Skratka, Empire of Silence je sijajen primer, kakšna je lahko epska znanstvena fantastika z obilico spletk, ki pritegnejo bralce različnih žanrov. G. Rucchio morda ni izumil ničesar prelomnega za žanr, a čaka vas neverjetna zgodba. Ta roman ima srčnost, predanost in empatijo do stvari in ras/ljudi, ki jih morda ne razumemo popolnoma, in osebe, kakršna želimo postati. Čestitke, gospod Ruocchio.

1. september 2022 uredilo bitje Dante

[Merithyn]

Dante reče Dne, 1. 9. 2022 at 16:07:

Christopher Ruocchio - Empire of Silence, Sun Eater, Book 1

 

Zelo malo je romanov, ki lahko premostijo vrzel med znanstveno fantastiko in fantazijo in prinašajo najboljše iz obeh svetov. Prvi, ki pride na misel je morda Dune in z veseljem lahko rečem, da ima Empire of Silence enak občutek. Čeprav ni nobenega dvoma, da beremo znanstveno fantaskiko z vesolskimi ladjami, glaktičnim imperijem itd., pa po drugi strani epkost z različnimi rasami, političnimi spletkami in tudi gladiatorskimi bitkami daje močan pridih epske fantazije.

 

V tem ambicioznem prvencu avtor Christopher Ruocchio bralcem predstavi Hadriana Marlowa, plemiškega sina, za katerega vsa galaksija ve, da je zagrešil genocid nad tujo raso, znano kot Cielcin. Hadrijana so imenovali junak ali pošast, odvisno od tega, katera besedila odkrijete. Zgodba je napisana v podobni strukturi kot Ime Vetra (ter ravno prebran The First Binding), pri čemer protagonist bralcu razlaga svoje življenje in kako je mogoče zgodovino ali govorice zasukati in napačno razumeti.

 

 

  Razkrij skrite vsebine

Med odraščanjem si je Hadrian želel le, da bi prevzel očetovo mesto kot vodja družinskega podjetja, vendar pa je imel njegov oče Alister drugačne načrte. Ob spoznanju, da njegov najstarejši sin nima vodstvenih sposobnosti, ki si jih je želel, se Alister namesto tega odloči, da pošlje Hadriana v Chantry in tako pridobi vpliv v najmočnejši verski organizaciji v galaksiji. Hadrianu z nekaj pomoči uspe ubežati usodi, vendar ostane brez denarja in v izgnanstvu na oddaljenem planetu. Hadrian se mora zateči k temu, da je berač na ulicah, ne da bi vedel, kje je in kdo je. V obupu, da bi si zaslužil dovolj denarja za pot iz planeta, prodaja svoje storitve gladiatorja. S strižno voljo in odločnostjo postane legenda v areni in na koncu ga najame aristokratska družina, da jih poučuje tuje jezike. V sodelovanju s ksenobiologom Hadrian začne svoje potovanje, da bi razumel tako imenovanega sovražnika Cielcin v poskusu vzpostavitve miru med njunima vrstama. Ni vse tako, kot se zdi, in Hadrian mora premagati tudi izdajo ljudi, ki so mu najbližji.

 

 

Proza gospoda Ruocchia je napisana tako elegantno in tekoče, da se zdi, kot da berete poezijo. To je bil enak občutek kot, ko sem prvič bral Ime vetra, v kombinaciji z intenzivno politično vznemirljivo vožnjo ob branju Dune sage. Liki in občutek skrivnosti so tisto, kar to zgodbo zmagoslavno pelje proti cilju. Oboževalci Franka Herberta, Patricka Rothfussa in celo Tada Williamsa lahko zagotovo uživamo v tem prvencu.

 

Teme, ki jih avtor obravnava, so pomenljive in občudovanja vredne. Odnosi so dobro napisani, občutki zasluženi in popolna predanost estetiki rimskega futurizma je impresivna.

 

Še nabolj na trenutke moti Ruocchiova nagnjenost k vključitvi najmanjših in abstraktnih podrobnosti, ki si jih lahko zamislimo. Včasih nas to pretirano opisovanje oblačil, ki jih ima sheherni mimoidoči, ali obliko sence, ki jo sonce slika na steni, idr. pripelje do te mere, da smo popolnoma odtavali iz glavne zgodbe. Ampak ljubitelji empske fanazije smo na to nže nekoliko navajeni

 

Skratka, Empire of Silence je sijajen primer, kakšna je lahko epska znanstvena fantastika z obilico spletk, ki pritegnejo bralce različnih žanrov. G. Rucchio morda ni izumil ničesar prelomnega za žanr, a čaka vas neverjetna zgodba. Ta roman ima srčnost, predanost in empatijo do stvari in ras/ljudi, ki jih morda ne razumemo popolnoma, in osebe, kakršna želimo postati. Čestitke, gospod Ruocchio.

Wow dobro da si me na tole spomnil. Sem enkrat davno si prenesel prvo in drugo knjigo da bi prebral pa je šlo potem v pozabo zdaj vidim pa da so že 4 s 5 za ovinkom.

3. september 2022 uredilo bitje Merithyn

[Dante]

Zadnje dneve se mi ful da pisat o prebranih knjigah. Zato ponovno nekaj novega:

 

 

Nnedi Okorafor - Who Fears Death

 

Zgodba je postavljena v postapokaliptično Afriko, v Kraljestvo Sedmerih rek, ki ga sestavljajo dežele, ki so bile včasih znane kot Kraljevina Sudan. In čeprav je zgodba postavljena v daljno prihodnost, je le-ta odraz grozodejstev storjenih v regiji Darfur in drugod po afriški celini. Afriško okolje je dobrodošla sprememba od običajnega evropskega srednjeveškega. Kljubtemu pa okolje ne posega v samo zgodbo, ki jo poganjajo liki. Nnedi Okorafor ponuja le dovolj informacij o ozadju, da se zaplet nadaljuje. Kljub temu pa so afriške tradicije in folklora v središču te knjige, ki že tako posebni zgodbi dodajo plast edinstvenosti.

 

Kot otrok posilstva je Onyesonwu izobčenka v svoji skupnosti in avtorica je resnično dobro ujela samo bistvo zagrenjene, jezne in ambivalentne najstnice. Čeprav je Onyesonwu dobro upodobljen tridimenzionalni lik, je z uporabo prvoosebne pripovedi ta živahna in negotova oseba včasih že nekoliko moteča celo frustrirajoča in bi pogled skozi katerega izmed stranskih likov bil prav dobrodošel. Ena stvar, ki mi je šla še posebej na živce, je dejstvo, da Onyesonwu ves čas cmerava; ko je žalostna, ko je prizadeta, ko je zafrustrirana, ko je prestrašena, ko je vesela itd.

 

Kljub temu pa so takšne epizode manjše nevšečnosti, ko tehtamo skupeg dobrega in slabega. Who Fears Death je čustvena zgodba, ki se te dotakne v trenutku, ko to najmanj pričakuješ. Je zgodba o zmagoslavju človeškega duha v soočenju s stisko in grozodejstvi. O knjigi je bili povedano tudi veliko kritike na račun tem, ki si jih Nnedi Okorafor drzne raziskovati; tem, ki bi jih morala raje pustiti pri miru: klitoretomiji, genocidu, rasizem med različnimi plemeni, posilstvu, spolnosti in nasilju. Sam menim ravno nasprotno. Avtorico bi bilo potrebno pohvaliti da je ustvarila zgodbo, ki vsebuje tako močan čustveni udarec.

 

Kar zadeva karakterizacijo je imela Okorafor številne zanimive like, ki so sestavljali stransko zasedbo, toda Onyesonwujina pripoved v prvi osebi je avtorici preprečila, da bi večini le-teh dala vsebino. Posledično v večini delujejo le kot statisti in med napredovanjem zgodbe nikoli zares ne pridejo na svoj račun. Zlasti odnos med Onyesonwu in Mwito bi lahko bil bolje izpopolnjen.

 

Who Fears Death je razmeroma kratek roman, pa vendar se na trenutke ritem popolnoma upočasni. Predvsem v prvi polovici kjige teh trenutkov niti ni tako malo. Žal.

 

Kljub nekaterim hibam pa se ta čustveno nabita zgodba pripelje do zelo zadovoljivega in predvsem nepredvidljivega konca.

[Dante]

Merithyn reče pred 9 urami:

Wow dobro da si me na tole spomnil. Sem enkrat davno si prenesel prvo in drugo knjigo da bi prebral pa je šlo potem v pozabo zdaj vidim pa da so že 4 s 5 za ovinkom.

Jaz sem po prebranem prvem delu, takoj naročil še celoten komplet v trdi vezavi. Upam da ne razočara... (samo ne vem kdaj bodo nadaljevanja prišla na vrsto...)

[MartinPocrezze]

30.11.2022 naj bi izšel slovenski prevod komaj čakam 

[Dante]

MartinPocrezze reče pred 1 uro:

30.11.2022 naj bi izšel slovenski prevod komaj čakam 

Od tega trenutka tudi jaz... Hvala za info.

4. september 2022 uredilo bitje Dante

[Dante]

Shelley Parker-Chan - She Who Became The Sun

 

 

She who became the Sun je zgodba o Zhu Yuanzhuangu, prvem cesarju dinastije Ming.

V vasi, ki jo je prizadela revščina, se dvema otrokoma prerokuje usoda: fantu, po imenu Zhu Chongba, je namenjena velika usoda, medtem ko je deklici usojeno, da postane nič. Ko se zgodi tragedija, deklica preživi; Odločena, da kljubuje svoji usodi, vzame bratovo ime in tako trdi, da je njegova velika usoda njena.

 

Navdihnjena z resničnimi dogodki iz zgodovine, je She who beacme the Sun, globok potop v Kitajsko iz leta 1300, ki sledi osebi, ki je postala ustanovni cesar dinastije Ming. Vendar pa je v tej moderni verziji te zgodovinske zgodbe Zhu Yuanzhuang predstavljen kot ženska - menihinja, ki si prizadeva zahtevati mandat nebes. She who became the Sun, uspe v ponovni zasnovi ne le zato, ker Zhu ni moški, ampak bolj zaradi tega, kako je Zhujev spol globoko prepleten z raziskovanjem identitete v zgodbi. Interakcija teh dveh dveh vidikov lika raziskuje kako lahko preplet spola in indentitiete hkrati deluje svobodno in močno, hrati pa tudi omejuje kot kletka. Spolna indentiteta in queer teme so fascinanten podtok zgodbe in potovanj likov, vrhunec pa je izbira, ki bo določila njihove poti.

 

Reči, da je Zhujeva zgodba predvsem o želji, v kateri želi in zato vzame, bi zmanjšalo globino te zgodbe. Namesto tega je zagon te knjige v večji meri Zhujev podcenjeni strah pred njeno usojeno ničnostjo; strah, ki je tako zasidran v njeno bit, da je v središču vsake njene odločitve, vsakega dejanja in s tem vsakega preobrata v knjigi. Pa vendar Zhu ni nesrečen, usodi se izmika, pogosto za las. Zhu je zvita, inteligentna, bistroumna in pretkana pri svojih ciljih. Tako smo priča zgodbi, kjer ni višje cene kot izgubiti se v svoji usodi. Kako daleč je nekdo pripravljen iti v boju z usodo?

 

Čeprav je She who became the Sun, v veliki meri Zhujeva zgodba, sledimo tudi perspektivam nekaj drugih likov. Predvsem spremljamo tudi Ouyanga, generala evnuha vojske Velikega Yuana, Esena, mongolskega princa, in Ma Yingzi, empatično žensko, zaročeno z neusmiljenim in krutim moškim. Vsi trije liki so dobro realizirani, različni v svoji motivaciji, kljubovalni na svoj način v času krvi in moči. Način, na katerega se štiri perspektive združijo, je brezhiben in ponese zgodbo v nove – včasih grozljive, včasih nežne – višine.

 

She who became the Sun je zgodba, ki se razpleta počasi, zato je treba v njej uživati počasi in potrpežljivo. Po drugi strani pa je njena počasnost tudi njena največja slabost - tempo se na trenutnke vleče.

Tudi konec ni eksploziven, ampak ti neženo porine nož skozi srce.

 

Komur zgodbe kjer akcija ni prvotno vodilo ugajajo bo zagotovo tudi v tej knjigi užival.

[fric]

MartinPocrezze reče Dne, 4. 9. 2022 at 17:52:

30.11.2022 naj bi izšel slovenski prevod komaj čakam 

Mad respect folku, ki mu dogaja ta serija. Prvi del je res classic in top, potem pa serija zavije v meni čudne vode. Sploh z nekimi vizijami in sanjami.

[Dante]

fric reče pred 1 uro:

Mad respect folku, ki mu dogaja ta serija. Prvi del je res classic in top, potem pa serija zavije v meni čudne vode. Sploh z nekimi vizijami in sanjami.

V bistvu se z drugo knjigo epskost serije šele najbolj začne

[fric]

Dante reče pred 2 minutama:

V bistvu se z drugo knjigo epskost serije šele najbolj začne

To se bo bralo kot hate, sam ni namerno. Jaz, ko sem bral drugo knjigo sem dobil občutek,  da berem neko filozofijsko študijo viziji, ki jih glavni lik doživlja. Sploh konec je v stilu glavni lik je imel vizijo in bamdabum tada evo zgodilo se je.

Točno to "filozofiranje", to me je dobesedno odbilo.

[MartinPocrezze]

Meni je dogajala druga knjiga Mesija,  in nisem imel občutka da berem neko filozofsko študijo ampak good SCI FI shit ki mi res sede 

[Avion]

Fak, skoraj dva meseca sem porabil, da sem se prebil skozi The Wanderers Chucka Wendiga. 

 

Tale 800-stranski The Stand/Covid klon je deloma napisan odlično, deloma pa malo ... wack? Ne vem, Wendig si je res vzel čas s svojim 400-stranskim setupom, ki mi je, presenetljivo, zelo dogajal. Malo sicer ne maram, da se avtorjev pogled na svet pokaže v dobesedno vsakem liku skozi različne komentarje, ampak tu sem še nekako spregledal ta več kot očiten wokeness romana. Sam setup mi je imo najbolj dogajal zato, ker je roman iz 2019, v neki bizarnosti pa do pike natančno opisuje točno to, kar se nam je zgodilo samo eno leto kasneje med covidom. 

 

Skratka, prva polovica romana mi je bila super, potem pa se je začelo vleči. Še najbolj zaradi občutka, da avtor nekako "ni vedel", kako nadaljevati zgodbo z vsemi časovnimi preskoki. Na eni strani imaš 400-stranski setup, potem pa kar fast forward elemente. Ne vem, ti preskoki so mi bili malo meh. Sam konec oziroma zadnji obračun je pa res že tolikokrat videna/prebrana zadeva, da sem zadnjih 100 strani preskakoval in nisem zamudil popolnoma nobene informacije. 

 

All in all, 3,5 / 5 za tole poletno branje? Letos bojda pride tudi nadaljevanje, ampak bom videl, če se ga bom lotil. 

[Dante]

J.T. Greathouse - The Hand Of The Sun King

 

The Hand of the Sun King je zgodba o Wen Alderju ali, kot ga je imenovala njegova babica, “Nespameten Mladič”. Njegov oče je trgovec Sienskega imperija, njegova mati pa je sestra ter hči dveh zloglasnih upornikov Nayena. Je človek, razpet med svetovi in želi postati prva roka cesarja iz nove cesarske province Nayen. Arden posveti svoje zgodnje življenje učenju za cesarske izpite, da bi ga nekega dne lahko sprejeli v njegove magične vrste. Vendar pa mora  skrivati svojo povezavo s starodavnimi magijami Nayena. Nenehno je v dvomih ali bi brezskrbno verjel cesarju in se podredil njegovi volji ali se bi raje pridružil svoji babici in stricu v njunem večnem uporu. Morda pa obstaja tudi tretja pot, ki združuje oboje in omogoča Ardenu, da se dvigne nad vse…

 

Wen Alder je odličen lik, čeprav na trenutke zoprn. Je resen, ambiciozen in včasih poln samega sebe, vendar ima tudi trenutke bistrosti, ki podpirajo njegovo neodvisno naravo. Rojen iz dveh svetov, upa, da bo našel tretjo pot, da ne bi zdrsnil v nasilje babičinega upora ali brutalne asimilacije, ki jo je zagrešilo Siensko cesarstvo. Vedno znova najde načine, kako združiti magijo in filozofijo obeh. Avtor dovolj dobro prikazuje Alderjevo arogantnost, ob Alderjevi nenehni potrebi, da se distancira od Sienčanov, čeprav očitno opravlja njihovo umazano delo, tako da izrazi svoj prezir, ker se je rodil v tem življenju. Zaradi tega boleče lekcije, ki se jih nauči delujejo veliko močnejše, njegovo potovanje pa veliko bolj zanimivo.

 

Greathouse skozi knjigo zgradi neverjeten svet. Medtem ko si veliko izposoja iz geografije in tradicije azijskih kultur, dodaja pridih, ki omogoča, da se mitska izročila zlijejo s filozofijo, ki jo raziskuje knjiga. Magija je skupek sistemov znotraj dežele Sien in njenih številnih sosed. Regije imajo svoje posebne oblike magije, ki so jim bile podeljene, medtem ko ima Sienski imperij Canon, zbirko magij, ki jo je v svoje številne roke priskrbel sam cesar. Postopoma in občutljivo raziskujemo zgodovino teh sistemov in Canona, ko se razkrijejo Alderju. Čarovnija je pametna in se ljudem, ki jo izvajajo, zdi pomembna na način, ki se ga v fantaziji čuti redko. To ni zbirka urokov, ki s svojo uporabo poudarjajo, kdo je oseba v notranjosti. Namesto tega so magije povezane s posameznimi kulturami, kar jim daje kompleksnost, ki se povečuje, ko se razkrije več.

 

Pomebno vodilo zgodbe je tudi filozofija. Obstajajo razprave o tem, kako bi lahko živeli svoje življenje, prispevali k imperiju ali se mu uprli. Alder si prizadeva najti tretjo pot, ki bi se oddaljila od obeh okolij, da bi se lahko sam izognil nasilju v svojem ambicioznem iskanju moči. Vse odločitve so pametne in neumne hkrati. Noben način življenja ne izstopa kot najboljši in skozi Alderjevo potovanje se nam razkrije njegov lastni način. Greathouse se izogne pastem razprav tako, da se te prispodobe končajo z uporabo Ardenovih zaključkov, ne glede na to, ali nanje vpliva logika ali njegova takratna čustva. Po knjigi so razpršeni učitelji vseh vrst, ki izzivajo Alderja in premikajo njegove meje, vsak s svojim čutom in odnosom do naukov imperija.

 

To je dobro realizirana filozofska meditacija, posuta z zabavnimi in osupljivo pametnimi trenutki z močnim domišljijskim vzdušjem. Alder je včasih lahko frustrirajoč, a Greathouse njegovo pot uresničuje na radovedne in srce parajoč način. Svet je dovolj raziskan, da lekcije in zgodba funcionirajo, ne da bi ga ovirali, obenem pa je dovolj odprt, da vedno hočemo še.

11. september 2022 uredilo bitje Dante

[DaCapo]

Douglas Adams: Zvezdna ladja Titanik

Tega Adamsa lahko berem vedno znova in znova! Titanik seveda ne dosega kultnosti Štoparja, ampak je vseeno super branje ob katerem umiram. Škoda, da je v bistvu dokaj kratka knjiga. 
 

Navedek

»Ohhh! Lucy! Ne morem nehati misliti nate!« je mrmral in jo ljubkoval po vratu.
»Osemsto dvainšestdeset... osemsto enainšestdeset...« je nadaljevala bomba, pa čeprav ju ni bilo v prostoru. Se pravi, da moja teorija ne drži, je pomislila Lucy, izmotavaje se iz Žurnalistovega objema.
Ko sta se vrnila v strojnico, se je zastrmela v bombo in skušala misliti, a to je bilo težko, zakaj nezemljan ji je ves čas vtikal jezik v uho in ji razlagal, da jo ljubi bolj kot vse na svetu.
»Prosim te, Žur!« je vzkliknila Lucy. »Zdajle nimava časa za to...«
»Sama si začela...« jo je spomnil on. »Kadar se blerontinski možje razvnamemo, radi mislimo samo še na eno.«
»Poznam takšne,« je rekla Lucy in ga skušala odriniti.
»Daj, položi mi še enkrat ročice na ta malega!« ji je zašepetal na uho.
»Nehaj!« je zavpila Lucy.
»Kaj?« se je oglasila bomba. »O prekleto! Sem pa mislila, da govorite z mano! Zdaj sem pa zameštrala! Odštevam ponovno. Tisoč... Devetsto devetindevetdeset...«
»Ljubim te!« je rekel Žurnalist. »Ti si vse, o čemer sem kdaj sanjal!«
»To je!« je vzkliknila Lucy. »Samo govoriti je treba nenehno z njo!«
»Daj, položi roko semle...« je rekel Žurnalist.

...
 

Navedek

»Kako čudovito kožo imaš,« je zamomljal Žurnalist in dokaj močno ugriznil Lucy v uhelj.
»Auuu!« je zakričala. »Poslušaj, Žur, ostani lepo tukaj in kar naprej govori z bombo, jaz pa bom šla gor poiskat kapitanski most.«
»Ne bi prenesel ločitve od tebe!« Zgrabil jo je za roko.
»Če ne boš ostal tu in govoril z bombo, naju bo obadva odneslo v zrak!« je odvrnila.
»Samo še enkrat me nažgi!« jo je rotil Žurnalist. »Potem bom lahko trezno mislil. Častna beseda! Blerontinski možje morajo imeti dva orgazma, preden lahko trezno mislijo. To je splošno znano!«
Lucy je zavzdihnila, pogladila nezemljanu lase in pomislila, v kaj, za boga svetega, se je bila spustila...

Lol.  

14. september 2022 uredilo bitje DaCapo

[ayrton79]

 

Tadej Golob: Virus

Četrti del o policaju Tarasu Birsi in njegovih sodelavcih. Zelo podobna prejšnjim trem, odlično opisane situacije in razvoj likov. Konec oz. razkritje na koncu mi pa ni bilo všeč.

 

 

Rober Bryndza: Dekle pod ledom

Mah, dolgočasna in linearna zgodba o raziskovanju umora.

[Dante]

Ken Liu - The Grace of Kings

 

 

The Grace of Kings ni tipična fantazijska zgodba. Bolj kot karkoli drugega je nekakšna kronika sveta. Zgodbo spremljamo preko številnih likov, od navadnih kmetov pa do vsemogočnih božanstev, ki oblikujejo zgodovino okoli sebe. Zgodba se odvija na veliki skupini otokov, razdeljenimi na vrsto narodov, od katerih ima vsak svojega zavezniškega boga z nizom lostnosti, ki le-tega predstavljajo. Bogovi so podobni grškemu panteonu. Vsak je utelešenje določene stvari, kot so vojna, poljedelstvo, modrost, beg itd., in vsak se prepira z vsemi svojimi brati in sestrami za prevlado. Začnemo na koncu vojne, kjer so eden od narodov, njihovi ljudje in njihov bog zaščitnik podjarmili preostale otoke in se uveljavili kot kralji vseh. Kot bi pričakovali, drugi narodi in ostali panteoni niso naklonjeni tej situaciji in kmalu po začetku knjige se pripravlja nova vojna.

 

The Grace of Kings je zagotovo epska fantazija, vendar prinaša veliko novih stvari. Kot že omenjeno, se knjiga bere kot zgodovina. V knjigi ni pravih dobrih ali slabih fantov. Zagotovo obstajajo favoriti, vendar je na voljo približno 15 različnih "strani", med katerimi lahko resnično izbiramo. Knjiga se pogosto zdi kot izkrivljena in sprevržena različica petkovega večera kjer igramo družabne igre, le da tukaj figure premikajo bogovi - “obredni čas”, kjer božanstva z uporabo svojega nevidnega vpliva na ljudi preizkušajo svojo moč drug proti drugemu. Čeprav zveni kot zabaven čas za bogove, ima za posledico vojno, zatiranje, smrt in obup za večino ljudi, ujetih v njihove mahinacije. Vendar pa igra bogov ne zaduši vseh ljudi. Prav zgodbe teh prvakov, kraljev različnih frakcij, z njihovimi vzponi in padci, sestavljajo večino zgodbe, ki jo spremljemo.

 

Vzpostavitev teh konfliktov je narejena dobro in osvežujoče. Slog združuje mešanico vzhodnih in zahodnih vplivov, in tako ustvari nekaj, kar sliši na ime "Silk-punk”*. Obstajajo tako elementi azijskega okolja kot zdrav odmerek steam-punk tehnologije za ustvarjanje edinstvenega otoškega sveta. Kljub primerjavi z grškim panteonom so otoški bogovi res zanimiv pogled na božanstva in pustijo željo po še. Topografija otokov je raznolika, temeljito premišljena in daje vsem narodom različne okuse in osebnosti. Poleg tega so otoki očitno le vrh sveta in res upam, da bom v prihodnjih knjigah izvedel več. Ker zgodbo spremljamo čez daljši časovni okvir smo nenehno priča novim izumom in spremembam, ki konfliktom dodajajo novperspektivo. Rezultat vsega tega je knjiga, ki nenehno navdihuje z občutki začudenja, presenečenja in radovednosti.

 

Čeprav so vsi prej našteti dejavniki ustvarili neverjeten svet z vratolomnim zapletom, pa nam prav zgodovinski vidik, s katerim je knjiga pripovedovana, čeprav edinstven, pusti željo po boljši čustveni povezanosti z mnogimi liki. Zares škoda, saj je Ken Liu-ju ta vidik v The Paper Menagerie uspel zares perfektno.

 

Kljub nekaterim hibam je The Grace of Kings dobra knjiga, ki prikazuje nov nabor talentov za Ken Liu-ja in veselim se njegovega naslednjega dela.

 

 

 

 

 

*Povzeto iz enega izmed avtorjevih intervijujev:

Like steampunk, silkpunk is a blend of science fiction and fantasy. But while steampunk takes as its inspiration the chrome-brass-glass technology aesthetic of the Victorian era, silkpunk draws inspiration from classical East Asian antiquity. My novel is filled with technologies like soaring battle kites that lift duelists into the air, bamboo-and-silk airships propelled by giant feathered oars, underwater boats that swim like whales driven by primitive steam engines, and tunnel-digging machines enhanced with herbal lore, as well as fantasy elements like gods who bicker and manipulate, magical books that tell us what is in our hearts, giant water beasts that bring storms and guide sailors safely to shores, and illusionists who manipulate smoke to peer into opponents’ minds.

The silkpunk technology vocabulary is based on organic materials historically important to East Asia (bamboo, paper, silk) and seafaring cultures of the Pacific (coconut, feathers, coral), and the technology grammar follows biomechanical principles like the inventions in Romance of the Three Kingdoms. The overall aesthetic is one of suppleness and flexibility, expressive of the cultures that inhabit the islands.

[spaceman]

Berem zdejle ene par dni pa knjiga fuul vleče. Fajn mi je, da čeprav sm gledal serijo vsaj prvo sezono, da se nič kej ne spomnim, pa v knjigi je itak vse bolj podrobno.

 

Spoiler

se tam, ko pridejo Holden in ekipa do Freda Johnsona. pa ko gre Miller na Eros

 

18. september 2022 uredilo bitje spaceman

[DaCapo]

Avgust Demšar: Tajkun
Demšar mi je že od nekdaj super in njegova (trenutno zadnja) knjiga je prav tako zelo OK. Zanimivost: Vrenko je že v pokoju, ampak je še vedno on tisti, ki posledično razreši primer. 
Upam, da bo kmalu še kakšna nova knjiga (ki bo zaključila trilogijo Vodnjaki).  



Neil White: Skrajno zlo
Dobra kriminalka z odličnimi glavnimi liki (nesrečni oče, odvetnik alkoholik in policijski inšpektor na robu živčnega zloma).

18. september 2022 uredilo bitje DaCapo

[_50centy_]

 

Nekje na 1/3 zelo vleče.

[Hosta]

 

O Zupanu nisem vedel kaj veliko, potem sem pred parimi meseci na TV ujel malo Nasvidenje v naslednji vojni, si malo prebral o njemu. Lik me je kar pritegnil, k delu me še ni potegnilo Potem sem pa na biblosu naključno našel tole knjigo, ki me je prepričala bolj ali manj zgolj z naslovom in opisom, da gre za avtobiografske zapise od mladosti do druge svetovne vojne. Zdaj me je pa tako notri potegnilo, da težko razložim, kako to da imajo njegovi zapisi tako pomirjujoč učinek name. Knjiga ima 600+ strani, popisuje življenje v Ljubljani v 20ih, 30ih, 40ih letih (kavarne, kartanje za denar, kurbe), nekaj njegovih pobegov po svetu in predvsem en kup blodenj o potrebi po pisanju, sovraštvu do pisanja, o fuku s pretepanjem in fuku brez pretepanja, o sadizmu, mazohizmu, tesnobi ob politični nestanovitnosti. Pisanje je večinoma zelo intenzivno, občasno se v mojih očeh malo izgubi, potem pa spet pride nazaj s kakšnim prav pretresljivim filozofiranjem o življenju in odnosih. Ko začneš brat, je občutek kot da bi se priklopil na nek miselni tok neznane osebe. Jezik je tudi lep. Vsekakor priporočam, jaz se moram na vsakih par strani kar ustavit, ker mi da toliko za mislit. Zdaj se prebijam čez zadnjo tretjino knjige, ampak me sploh ni strah, da bi se lahko zaključila medlo ali impotentno ali kakorkoli nevredno do zdaj prebranega materiala. Pet zvezdic, petkica, ful kjut, ni da ni, verjetno zapisana v moj spomin za dolga leta. 

21. september 2022 uredilo bitje Hosta

[Sadako]

fric reče Dne, 7. 9. 2022 at 9:53:

Mad respect folku, ki mu dogaja ta serija. Prvi del je res classic in top, potem pa serija zavije v meni čudne vode. Sploh z nekimi vizijami in sanjami.

 

fric reče Dne, 7. 9. 2022 at 11:13:

To se bo bralo kot hate, sam ni namerno. Jaz, ko sem bral drugo knjigo sem dobil občutek,  da berem neko filozofijsko študijo viziji, ki jih glavni lik doživlja. Sploh konec je v stilu glavni lik je imel vizijo in bamdabum tada evo zgodilo se je.

Točno to "filozofiranje", to me je dobesedno odbilo.

 

Podpis. S kakšno muko sem se prebijal skozi 2. in 3. knjigo. Nerealno. Prva pa nekaj najboljšega kar sem bral u lajfu.

[kid666]

hehe nas je kr neki

prebral 2. knjigo pa se v bistvu ne spomnim nič, kaj se je v knjigi zgodil

[fric]

OGENJ IN KRI - Sploh nevem kaj naj zapišem. Knjiga je zakon, vse do Plesa zmajev v katerem pa se Martin izgubi. Res nerealno kako se začne opisovati kar vse, neke tretjeligaše kot, da so potomci rodbine.  Ok razumem, da so v tem obdobju zrasli pretedenti, ja sam pol jih tudi tako opiši. Ne pa, da mečeš random imena noter. Pravtako je obupno spisano obdobje regenstva. Zadnji 100 strani sem se dobesedno mučil.

[Jurus]

Fire and Blood bom pustil za po koncu sezone

 

Trenutno pa

 

[ReJzOr_na_plin]

Pascal Bruckner Ledeni teden

Knjizna predloga za Bitter Moon od Polanskega

Tako nelagodno sexy vzdusje, zelo berljivo

[dreknapalci]

 

Prva dva dela bi mogoče potrebovala še malce piljenja, kar se izvedbe tiče (preveč stvari na premalo placa); tretji pa je BP.