Lestvica

Par mojih random telefon fotk iz življenja na vasi in enga od pohodov na jug. Lokalna plaža (Pacifik), kjer sem večino dnevov z valovi surfal. Sosedje so stigli grmovje na totoro. Tokyo, monorail brez voznika na Odaibo, umetni otok v zalivu. "Muzej prihajajoče znanosti" na Odaibi, ene scene so zelo kul, lahko splezaš v detektor za nevtrine, se pogovarjaš z androidi, se igraš z mehanskimi modeli internet routerjov itd. Na enem od letov se je ful dobr vidu Fuji. Ene hiše na vasi imajo res lepo urejene vrtove. Ful znana rezbarija treh modrih opic v Nikko in pagoda s 5 štuki. Kyoto Kapsule hotel v Osaki in Roppongi, zelo znana ulica v Osaki. Kagoshima, mesto na jugu Kyusha, najbolj južnega od tavelkih otokov, in Sakurajima sredi zaliva, en izmed najbolj aktivnih vulkanov na Japonskem. Njegovi redni izbruhi so dost standardni vremenski pojav za lokalce, takrat zaradi pepela ne sušiš cunj zunaj. Naš transport na Yakushimo, majhen otok 135 km južno od Kagoshime. Otok je dokaj pravilne okrogle oblike s premerom slabih 30 km in se praktično od obale začne dvigati proti cca 1800 metrom visokim goram v centru. Otok je pokrit s pragozdom, ki večinoma ni bil nikoli sekan, tudi lokalna vrsta srn se ne boji ljudi (ni pa udomačena in se ne pusti božat, samo ne jebe te in gre svojo pot). Otok je bil inspiracija za gozd iz Ghibljieve risanke Princess Mononoke. Dvodnevni hike čez center Yakushime. Razen par lesenih bivakov ni sledov civilizacije, če greš srat ga moreš pospravt v vrečko in odfurat domov (v dolino). Na obalni cesti okrog otoka moraš merkat na opice. Ghibli muzej v Tokyu je zelo kul muzej, se moreš pa rezervirat kar dost vnaprej. Ne vem a not ne smeš fotkat al samo nisem fotkal ker sem bil okupiran z ostalim, imamo samo fotko znaka Majster shaper za surfe, po šolanju je dobil klasično salary man službo v Tokyu, ampak je zelo kmalu ugotovil, da je to kr neki in se preselil ob morje. Na TVju je vidu kako folk surfa v Amerik, šel s frendi do enga modela v nek bližnje mesto, ki je dejansko mel surf, pogledal kako to zgleda in jih začel delat sam. Danes so njegovi vnuki in vnukinje profesinalci mladinske lige. Barva jih ponavad zvečer, ko že kakšnega spije, ker za to ni treba imet tok mirne roke Kadar gre mimo japonske kakšen tajfun lahko kljub lepem vremenu in soncu na otok prinese valove, ki grejo čez 5 metrov En od parkov v Tokyu. Pogled iz Asakse proti Skytreeju (451m, namenjen telekomunikaciji) in administrativni zgradbi pivovarne Asahi. Arhitekturno ima zgradba izgled vrčka piva s peno, skulpturi pa lokalci pravijo "zlat kakec". Shinjuku gyo-en, park sredi enega od centrov Tokya. Je sicer plačljiv za razliko od bližnjega Yoyogija, je pa zelo kul za imet piknik pod cvetočim češnjam al pa samo izležavat na travi. Tipičen zaključek žurke v enem od karaoke barov. Klasičen japonski hotel s privat rotenburom, zunanjim toplicam.

mogoče bi bilo ob vsem tem smiselno razmislit tud o članih skupine "Legende" turbo pa angel? resno? kdaj sta bila v zadnjih 15 letih relevantna, da ne rečem zabavna? angel že zadnjih n-let tolče neka skropucala, za katera ne veš, a jih je napisal petletnik al nek eritrejec, ki se uči uporabljat računalnik. turbo lol, 150 topickov dnevno, da se je še unih par topicov, ki sem jim sledil, izgubilo na 2. ali 3. strani. če je bil pa kdaj sposoben napisat več kot "kek", "krk", "topkek", "topkrk" v kak topic, je bilo pa to najverjetneje čist nerelevantno povezano s temo ("ej gorc prlet na fb"), al je začel pa mešat drek. zakaj ma to status "Legende"? da pol joče, ker dobiva minuske na poste, kjer faila na polno, potem jih pa editira, da ostali izpademo debili. ne vem, dejte med legende tiste, ki so še vedno na forumu in imajo nek status - The Mothership recimo, lahko bi bil tud berghaus (če ni šerif?). lahko tud kake userje, ki imajo še vedno account, ne hodijo več pogosto gor, ampak so bli v preteklosti carski uporabniki (HerrFlick, PiMP?), sigurno pa niso postal izpeti in nadležni ko driska. turbota pa angela pa fuknite v skupino "Sončki" skup z andrejusom pa vongriffinom.

v aprilu enkrat ko se začeli zaostrovat sem šel kupit ribe, konzerve in suhe mesnine v leklerk da lahko preživim če vsi pomrejo. zaj do jeseni ne rabim s hiše. je blo komaj dovol prostora za dva vozička pri konzervah in se nekak uštulim da poberem ta dobre ribe pa se začne nek upokojenec živčn dret na mene, kaj si ti dovoliš, kaj hodiš mimo mene... pa mu rečem kaj naj grem prek tebe. pol pa je šel po varnostnika. samo ni blo nobenga ker so zunaj vozičke razkuževali haha peder stari. nekaj se je jokal prodajalki samo sm hitro spizdo. v glavnem, take pol krave poteptajo.

Ne rabim limat linkov, lahk ti sam povem. Noben normalen človek noče delat v NVO, če mu je mar do denarja al pa sam bit kompetitivno plačan za količino dela. NVOji so področja, kjer ljudje delajo zarad strasti do njihove specifične tematike, ne pa, ker hočeš živet na račun države za nič dela. Poleg tega pa vse večina NVOjev potem doda še ogromno prostovoljskih ur dela. Najbolj smešno mi je, da večina omenja te naravovarstvene NVOje kot nekaj kar je na sesku države. Model, večina teh društev ni vidla centa od države. To folk dela, ker jim je mar do nečesa, v tem primeru do narave. Sploh tole društvo ROVO iz članka bna, lahk pogledate poročilo na ajpesu. Desničarji pa kar mislijo, da taki dobivajo denar od države, zato da potem zavira gospodarski napredek, tko res neinformirano in nerazgledano. Normalno za desničarja, da na polno pametuje o nečem kar ne razume. Sej štekam, prostovoljstvo, kjer pride človek v stik z nevladnimi organizacijami, je v desničarskih družinah relevantno sam v cerkvi ali pa pri gasilcih. Tam pa pač noben nima težav s financiranjem, ker je cerkev nakradla dovolj skozi tisočletja svojega obstoja, gasilci majo pa direkten rezultat, da ti hiša ne zgori - to še preprost desničarki um razume, da je koristno za družbo. @ngebe point financiranja države nvo je ravno to, da s tem zagotavlja storitve, ki se ji zdijo potrebne in koristne za razvoj države. In seveda se desničarske in levičarske vlade pogosto ne strinjajo glede tega kaj je koristno. Tle je tud dobra iztočnica za povedat, da vsak dober NVO stremi k temu, da ma čimbolj stalne dohodke, ki so neodvisni od nestalnih dohodkov kot je to državni denar iz razpisov. Izjemno težko je furat organizacijo, če ti vsako drugo leto odpade par sodelavcev, istočasno je pa tudi nemogoče gradit kariero. Zato trenutni sistem financiranja NVOjev vbistvu res ni ustrezen in bi država morala najti boljše vzvode za reševanje takih problematik. Npr. Zveza tabornikov Slovenije bi bla letos totalno mrzla (niso dobili večine razpisov na katere so računali), če ne bi imeli komercialno uspešnega tabornega prostora tik ob Bohinjskem jezeru - že s tem bo totalen grind, sam brez bi bli pa pečeni. In tko bo dosti bolj neefektivna ena boljših nevladnih organizacij na področju dela z mladimi, ker takoj odpadejo redni sodelavci in sodelavke v pisarni. In pol se morajo prostovoljci in prostovoljke ukvarjat s pridobivanjem sredstev, namesto z mladimi in izvajanjem programa. Tud problem je, da nekdo (sploh pa prostovoljec), ki je dober pri delu z mladimi, ponavadi ni dober pri pridobivanju denarja in je sploh zajebana situacija. In pol lahk počas že zapreš; itak boste kapitalisti rekli "sami so si krivi, pač niso kompetitivni na trgu." Sam zakaj to ni kul? Pri tabornikih 10 dnevno taborjenje vred s prevozom opreme in otrok na drugi konec Slovenije stane 180€, komercialni 5 dnevni tabor pa stane 300€ (prevoz ni vključen). Program je pri tabornikih gotovo bolj kvaliteten, ker se več vlaga v izobraževanje kadra, istočasno pa gre tudi za vzgojo, ne samo ustvarjanje izkušenj, kar se ponavadi grejo pri komercialnih ekvivalentih. Fak, zdej še vidim, da ponujajo za dodatnih 60€ profesionalno slikanje, upam da vsaj printe dobiš. Kakšen procent otrok v Sloveniji mislite, da si lahko privošči 300€ pet dnevni oddih v naravi? Zakaj sploh pišem ta post? Ker mi gre res na kurac, da se skoz vlači NVOje po zobeh, kot da ne vem kakšno škodo delajo državi in pokurijo tok velik denarja. "V letu 2018 je Slovenija nevladnim organizacijam namenila zgolj 0,73 % svojega BDP, medtem ko je v svetovnem povprečju ta delež znašal 1,38 %, države EU pa so svojim nevladnim organizacijam v povprečju namenile kar 2,20 % BDP." - vir cnvos. To je manj kot 100 miljonov na leto, dobesedno pljunek v morje pa se iz tega skoz dela slona. Pa skoz se diskreditira razne ljudi, ki vodijo proteste ali aktivizem v Sloveniji, da niso nič delali, ali da se napajajo iz NVO denarja. V resnici pa večina teh ljudi dela bolj trdo kot večina sovrstnikov v profitnem ali javnem sektorju za manj denarja.

make metnoge great again

en dan uteži, mam ročke (do 50kg) in klopco v stanovanju pa en dan kardia -14 kg od marca, večina vode cikel je 2700kcal 200b/300oh/75m, kej drugega kot pucanje ne pride v poštev dokler se ne odpre gym

Na pa še nekaj primerov (res lepo vidt, da tut miniature, ki so recimo res slaba kvaliteta, npr WoR ali pa Kemet) takoj zaživijo, če jim daš nekaj barve, sam hobij, pa če se ti da vložit čaas vanj je zelo lep in da zadevam nek tvoj unikaten podpis : Moj začetni projekt WoR Pa kasnejši

Evo leta 2018 oktobra smo šli trije prijatelji za tri tedne naokoli po Japonski (Honshu). Jesen je kao drugi najbolj priljubljen termin za it na Japonsko ker rdečijo listi po gozdovih in je res lepo za videt. Leteli smo Zagreb - Doha - Tokyo, enako za nazaj. Plan je bil malo mešano mesta in podeželje. Nismo najeli avtomobila ampak smo kupili karto za vlak s katero se lahko prosto prevažaš po celotni državi z izjemo par direktnih linij Shinkansenov. Prenočišča smo rezervirali preko bookinga, večinoma smo izbirali malo bolj urejene hostle in nekaj hotelov. Štart torej v Tokyu, ki je res ogromno mesto, nonstop se nekaj dogaja, je kr velik culture shock 😄 Cesarski otok v Tokyu Restavracije vabijo z izložbami plastificirane ponudbe Asakusa, tle nas je ujela zadnja monsunska ploha te sezone in smo ene pol ure čakali pod streho templja da se je nehalo zlivat Ena od maket v Edo Tokyo muzeju o zgodovini mesta, ful se splača it pogledat Tipična metro postaja Akihabara zvečer Iz vrveža v Tokyu smo se pol odpravili proti jugu na vulkansko aktivno območje okoli Hakoneja, ki je zaščiteno naravno območje in večinoma na redko poseljeno z manjšimi zaselki na pobočjih vulkanskih hribov. Tradicionalen vrt s čajno hišo, kjer te čaka geisha in ti pripravi matcha čaj 😄 Z vzpenjačo in nato z gondolo se zapelješ na vrh vulkana, kjer še vedno pridobivajo žveplo iz vrelcev in prodajajo v vulkanski vodi kuhana črna jajca, ki so kao lokalna znamenitost 😄 Pogled na goro Fuji v daljavi. To je bil edini dan ko je blo jasno vreme, da smo jo lahko videli, in pogled je res impresiven. Zgodovinska gostilna kjer so se ustavljali trgovci na poti iz Tokya na jug Sredi ničesar so zgradili ta most Mishima Skywalk, ki je namenjen izključno kot turistična zanimivost. Ob mostu so napeljali tudi zipline po katerem se spustiš iz enega konca mostu na drugega in nazaj, kr hudo. Iz Hakoneja smo nadaljevali v obmorsko mestece Toi kjer je včasih deloval en glavnih rudnikov zlata na Japonski, zdej pa je prevdsem poletno letovišče. Oktobra je blo že dokaj prazno. Znano je tudi po zelo priljubljenih kopališčih v termalnih vrelcih (onsen). Dosti od prenočišč kjer smo spali ima svoj lasten onsen in onsen v hotelu v Toiju je bil daleč najboljši od vseh kjer smo bli. Na obali majo 4m visok zid in te betonske špice kot zaščito proti tsunamijem, povsod po kraju so sirene za nevarnost tsunamija. Rudnik zlata je zdej predelan v muzej. Iz Toija smo šli naprej v Nagoyo, kjer majo spet ogromno palačo (praktično vsako mesto je imelo svojo, ampak so bile večinoma porušene in požgane med vojno in jih še vedno obnavljajo. Pri obnovi se ful trudijo uporabljat originalne materiale in tehnologije, zato je obnova ful draga in dolgotrajna. Muzej znanosti in tehnologije v Nagoyi. Majo tudi eno svojo raketo razstavljeno zunaj. Ta krogla je planetarij ki sicer hudo zgleda ampak ne priporočam it not ker je vse v japonščini in ne boste meli kej dosti od tega, ponavadi pa je treba čakat za prit not. Splača se pa it na streho kjer majo en ogromen teleskop skozi katerega se da tudi podnevi opazovat zvezde. Iz Nagoye smo prišli v Kyoto kjer lahko cele dneve bluziš od enga templja do drugega. Kanazawa Muzej tradicionalnih obrti v Kanazawi, tu so razstavljeni ročno izdelani ognjemeti, po katerih so znani Japonci. Graščina Himeji Če se prav spomnem ma glavna stavba 7 nadstropij nad kamnito bazo, vse zgrajeno na leseni konstrukciji. Iz Himejija smo šli dol na jug do Hiroshime, ki je bla najbolj južna točka potovanja. Je kr opazna razlika v urejenosti mesta v primerjavi s Kyotom ali Tokyom, dejansko vidiš tu pa tam kako smet po tleh. 😄 Tipična Okonomiyaki restavracija kjer pred tabo pečejo hrano na vroči plošči. Iz Hiroshime smo šli pol s hitrim vlakom direkt nazaj na sever v Nikko, ki je pod unescom zaščiten kompleks templjev, zraven je pa tudi narodni park, kjer je taka zanimiva pokrajina kjer se stikajo gore in močvirje. Fast food V Nikkoju je blo edinkrat da je cel dan deževalo, tako da je bla izkušnja bolj bedna, ker smo bli vsi bolj poletno oblečeni, zato smo samo na hitro šli čez templje in potem po hitrem postopku naprej na vlak proti hotelu v Yamagati v pričakovanju toplega onsena. 😄 Iz Yamagate smo se pol odpravli z lokalnim vlakom do budističnega templja Yamadera, ki so ga menihi zgradili na vrhu hriba v eni odročni dolini in je jeseni z obarvanimi drevesi res čudovit. Začetek poti do templja ob vznožju hriba "Vhodna vrata" v tempelj Razgled nad dolino Iz Nikkoja smo se potem vrnili za par dni nazaj v Tokyo, kjer smo šli še v EpsonLab, ki je kot neka mešanica zabaviščnega parka in vizualne umetnosti To je to 😄

otrok si mora pravico sisanja alkiča priboriti sam s subverzivnim delovanjem s tem, da mu ti sam daš kar iz nule Uniona, ga oropaš za priložnost, da v vajinem odnosu izkleše svojo samostojnost s tem, da se ga sam naseka v kakem diskaču sedem brizerjev recimo ko ga, vidno okajenega pobereš, brez besed privzameš njegov odgovor, da je spil "samo dva uniona" in šele po tem mu ob žaru brez škode prineseš Uniona.

Evo me stari, danes šel polurkat na forum po par dnevih kuliranja :D. Smešno je, da ko si banan moraš po koncu bana obvezno pogledat "razlog bananja" in če ga ne, te ne spusti nazaj na forum. Skoraj sem spet šel s foruma, samo potem sem vseeno kliknil na "prikaži razloge" :D :D :D Kakorkoli, glede odpiranje tem ne vem točno, kdo bo to počel, jaz sem si odprl nek wordpress blogič, bom probal malo bolj strukturirano kucat poste o igricah. Sam še nisem najdel nobenega themeja, ki bi mi bil vizualno všeč, tako da še iščem :D Drgač pa atomic, a tebe dobesedno ni drugje na netu :D. Probaš najt momca na nekih družabnih omrežjih, da maš zagarantiran poceni komp, ko bo čas za upgrade, pol pa sam hladen tuš za hladnim tušom, model bolj incognito kot Snowden

se popolnoma strinjam z gorannom in malo golaznijo obstaja ignore funkcija, ce clovek nima samokontrole nisem sicer zato da se prepove dajat minuse, se mi pa zdi bolano pocetje da nekoga dosebedno zasledujes in mu dajes minuse konstantno prej se bi mi zdelo smiselno da bi taksnim odvzeli pravico odcenjevanja, ki bi na primer vec kot polovico svojih ocen potalali eni ocevi, v obliki minusov to kar arey pravi, da ce ima nekdo pravico odpirat teme ali dosti postat ali karkoli, da ima drug pravico dajat mu minuse, se mi ne zdi primerljivo nihce prvic ni prisiljen odpirat in brat tem nekega uporabnika, drugic ima moznost ignore kontra za minuske nimas neke ignore funkcije za osebo ki ti daje minuse.... ce je mozno, pa bi se lahko tudi to uvedlo, das nekoga na ignore in ti ne more dajat ocen, evo stvar dokaj enakovredna postane vseeno imamo neka pravila, eno je ce se spama uzven gnoja in s tem krsi neka pravila, drugo je ce se odpira teme na gnoju... nima veze ce tudi marsikdo tem in pisanja neke osebe ne mara, ne mores zato "dmeokraticno" nekomu odvzet svobode govora... ne mores nekih ljudi preganjat, jim prepovedovat pisanja lai jih banat, ker je njihova skodljivost samo v tem da jih marsikdo ne mara... oprrosti ampak to je fasizem najhujse vrste ne recem da so neka pravila pa se jih krsi, ne recem da nekdo napada folk, da je konstatntno zaljiv, da poziva k nasilju, grozi drugim, da lepi neke vsebine ki se jih ne sme, ne vem racimo osebne podatke in podobno... karkoli pac proti pravilom.... ne more pa bit narobe in pogoj za sankcije samo to, da pac nekomu neka vsebina ni vsec, to je pac skregano z neko osnovno civizacijsko normo... in se strinjam z goranom da se ne more na neko demokracijo zgovarjat da bi se neke hudobne zgibe s tem zadovoljevalo razlika je ca nekdo veliko tem odpira, ce rad o dosth zadevah pise ali karkoli in to pocne, ker je to njegov nacin komuniciranja, ki ni uperjen proti nekomu ali z namenom nekomu skodovat... drugo pa je izzivljat se nad nekim posameznikom in mu dnevno talat minuse, drugo je pozivat k nekim snkcijam in prepovedim in onemoganju nekega posameznika.... to pa pac je hudobno in to ensotavno nistra primeljivi zadevi tudi na ulici ne more kr folka preganjat ker ti gre na kurac da jeans nosi, ali pa ne vem ne more folk nekoga preganjat ker nos iirokezo, pa cetudi vecina teg ne pocne in vecini to ni vsec.... ce bi to delali nebi tisti posameznik bil moralno vprasljiv ampak mnozica ki bi se znesla nad njim, pa cetudi bi lahko nekdo rekel da je to demokraticno... pokojni quattro mi je, nekoc ko sem podobno razmisljal kot it arey, povedal eno stvar, razlika je med demokracijo in diktaturo vecine

Torej Koreja, ki ji Američani pravijo "like Japan, but cheaper". Za nas zahodne Vzhodnoevropejce je še vedno kar draga destinacija, čeprav ven iz Seoula že kar ugodna. Super hrana, zabavni ljudje, precej zadržani in polni predsodkov, ampak vseeno simpatični. Mogoče najbolj mučno je to, da se zdi da na prvi pogled ocenijo človeka in to je to. Dva mlada evropska turista sva dobila bistveno manj naključne pomoči ali pa kakšnih spoznavanj kot dve 60+ gospe iz Švedske, ki so rekle da ljudje k njima kar redno pristopajo in sprašujejo, če potrebujeta pomoč. Če sem pa kje na ulici obstal sam, zgolj s svojo brado in pogledom uprtim v golonoge najstnice, so pa itak hodile na drugo stran ulice. Ker vem, da je bilo na mn3 svoj čas kar par ljudi, ki so službeno potovali v Korejo, upam da se kdaj kakšen znajde v tej temi in kakšno podeli. Mene je Koreja strašno navdušila in je v kratkoročnem planu še enkrat. Ena prazna nakupovalna ulica. Na glavni je noro. Ob polnoči neprehodna množica pa vsi kupujejo in kupujejo neke šare na tone. Cunje predvsem. Skupina srednješolk na kosilu. Kot je Seoul kar kaotičen, je vseeno par primerov lepega urbanizma. Nadvoz so spremenili v peš cono. Selfie spoti, izposoja tradicionalnih oblek, fotkanje parčkov, touri po setih iz k-dramas... Veeery consumer oriented. Rekreacija in zdrav življenjski slog je tudi ena močna vrednota. Vsaka stvar, ki jo jejo je "good for something", od srca do erekcije do hemeroidov. En izmed love motelov. Ker je situacija z nepremičninami kar grozna (nenormalne cene, nenormalne najemnine, tipična azijska stanovanja iz papirja) mularija večinoma fuklja po takšnih inštitucijah. Ledice, robčki, deodorant, gel za lase.... Pa verjetno še gratis skrite kamere po WCjih in posteljah, ker je skrito snemanje stranišč baje kar nacionalni šport. Pa tudi snemanje vsega drugega, CCTV nalepke dobesedno povsod. Ajuma! Tipična stara mama, ki teži vsem ki jih sreča, sama rihta svoj življenjski prostor. Iz balkona se jo je dalo kar lepo slikat, brez da bi jo vznemirjal. Spet parčki. Gole noge 4life, bohnedaj kazat golih ramen seveda. Sreeeednješolke na šolskem pohodu od enga templja do drugega. So se napil skupej s profesorji, alkohol je zelo sprejemljiv ob vseh priložnostih - ampak morš zraven vsaj arašide grizljat, če nič ne ješ si pijandura. Sreednješolke (adidas je bil in) Sreeednješolke. Res majo razvit domač turizem. Ne moti jih gužva. Ker to se v vrsti hodi, pa niti ni bil praznik, mogoče niti ne vikend ali pa posebej lepo vreme. Obvladajo leseno gradnjo, sploh takšne masivne pizdarije. Ajume kosijo gomile oziroma grobove. Rešpekt za tehniko. Biznis se splača. Tip je keramik (as in lončar). Sosed pa dela kitare (in se mu tud splača). To je blo neko umetno naselje umetnikov in raznoraznih obrtnikov, ki jim je občina ponudila parcele, gor so pa zgradil kučetine da padeš dol, vsaj kar se tiče višine investicije, če je že okus faljen. Po naročilu dostavim še fotke hrane, pa muzejev, pa še česa...

Zakaj apologeti kapitalizma kot ponesrečeni Peterson v debati z Žižkom vedno aludirajo na komunizem 20. stoletja kot glejte kaki debili ste. Moderna socialistična gibanja se zavzemajo za veliko več osebne svobode kot jo nudi kapitalistični ustroj, seveda pa omejujejo svobodo instucializiranemu kapitalu. A je s tem kaj narobe? Kapital kot denarni tok je plod človeškega intelekta in zmožnosti abstrakcije, zato je čist legitimno postavljati omejitve in pravila igre. Kapital ni gravitacija, ki je ne moraš ustaviti. Po drugi strani pa kaj pa je svoboda? Človek je omejen s svojimi čutili, nikoli ne bo mogel videti v 4-dimenzijah, nikoli ne bo mogel leteti z lastnimi rokami, če sem banalen. Tako da ta multidrk na svobodo v svobodnem trgu je tok neumn kot je bilo debilno omejevanje neobstoječe svobode v komunizmu. Sicer pa reminder: tema je protivladni protesti, ne kateri izmi so boljši. In če smo že ravno tukaj, ljudje izražajo svojo svobodno voljo, zaposleni, nezaposleni, javni sektor, zasebni sektor, združeni v prepričanju, da vlada krši demokratične zakone in pravila (pa ne mislim ukrepov za preprečevanje epidemije, če temeljijo na strokovnem mnenju so OK in očitno delujejo), pač pa z drugimi potezami, ki jih sprejemajo podtalno stran od oči javnosti. Na petkovih protestih sem videl ljudi, za katere v življenju ne bi rekel, da se bodo tam pojavili. Tako da nehite bruhat te parole o brezdelcih , lenuhih in drogeraših. Tam je bilo vsega. Odziv SDSa pa kot v najhujših časih komunizma. Zmerjanje in diskreditacija. Kot da ne bi bilo državljani te države. Pfuj.

To si prepisal iz pamfleta SLS/SDS. Če bi prebral kakšno mnenje stroke, bi ugotovil, da si bukselj. NVOji le rezonirano mnenja stroke in so zaradi tega nepogrešljivi. Stroka se pogosto ne želi politično izpostavljati, NVOji pač. Vse kar pride iz ust Janšeta in Podobnika je pa brain filler za kmete in nima veze z nobeno raziskavo. Dejstva glede velikih zveri: 1. Zaščita z ograjami in psi deluje. 2. Velike zveri so ob spoštovanju pravil obnašanja v gozdi in stiku z njimi človeku nenevarne. 3. Populacija volka se samoregulira na principu teritorialnosti. Strelski posegi lahko podrejo hieararhično strukturo in povečajo število neželjenih interakcij s človekom. Zatorej je edino v resnici tehtno vprašanje ali se odstreli celotnega volka ali ne. V primeru da bi se odstrelilo vse volkove, je ponovna naselitev iz drugih krajev neizbežna. Plus a smo res taki kreteni, da si to želimo? 4. Velike zveri so ponos naše krajine in se lepo vklapljajo v vaše tržne iluzije o Zeleni sloveniji in butični destinaciji (če se že moram na ta nivo spuščat). 5. Ja tudi živinoreja je del naše kulture, vendar bi lahko postavili prioritetna območja kjer se goji drobnico. Ali je Kočevsko naprimer res primerna lokacija? Ne bom rekel da je ali da ni, če se kot država odločimo da je, potem pač mora država kriti stroške izgub kmetov. Ampak to mora delovati na pravičnosti in zaupanju. Država lahko tudi poskrbi, da bo turizem iz naslova opazovanja živali prinesel večje prihodke v regijo. Zakaj hodijo ljudje v Yosemite in Yellowstone? Da vidijo medvede, volkove in bizone, kakopak. Veliko je še tega. Kar se pa tiče obravnave danšnjega zakona pa. Predlog zakona bo od NVOjev zahteval zaposlene z 7. stopnjo izobrazbe. A lahko samo trenutek pogledamo ta predlog neironično? Koliko poslancev sedi tam s srednjo šolo? Ljudje v svoje NVOje prostovoljno vložijo neštete ure in elan. Ne bom rekel, da so med njimi tudi takšni ki niso v javnem interesu. Ampak ko gre za zagovorništvo marginaliziranih skupin, okolja, nekapitalskih interesov so nepogrešljive in temeljna zahteva prave demokratične družbe. Mnogi NVOji so na prostovoljni osnovi z manj kot 5 ljudi dosegli pomembne potrditve na upravnih in ustavnih sodiščih. Kar je samo po sebi dovolj zgovoren dokaz, zakaj so pomembni.

Še par mojih slik. Na Japonskem sem bil večkrat, a vsakič službeno, tako da na žalost nisem imel več kot po 1 dan za potepanja naokoli. Mario kart na ulicah Tokia Prehod Šibuja Pogled na Tokio iz Mori tower-ja Poroka z namaškaranimi japonci v Meiji templju (Tokio) Skyline R-34 Obvezni Fuji Akihabara Akihabara Akihabara Akihabara Akihabara (PS1 igre) Akihabara Akihabara Akihabara Gneča v Asakusi Asakusa Asakusa - katane za turiste Dva vlaka brez sramu, ki se ližeta na postaji Ramen. Ta sicer ni bil najboljši, je bil pa lep za slikat. Porcija je precej večja, kot se mogoče zdi na sliki. Sašimi Najboljša stvar, ki sem jo jedel v življenju

V tej temi nam maksi razlaga, zakaj se splaca se malo pocakati z nakupom graficne kartice.

Evo. The World : There a lot of stories in the game that you may not find them all. The game will feature NO waypoints There are many side characters in the game, most which have sidequests. Jin will learn new things from NPC quests Each area in the game has a different theme. That reflects to different stories and narrative themes for each area. The name of the area on the demo is "The forest of no return". Features betrayal stories with darker tone You will roam vast countrysides, explore billowing fields, and tranquil shrines to ancient forests, villages and stark mountainscapes,bamboo forests to the urban center of ornate castles They want to give players alot of navigational options ,we seeing horse riding, parkour and Jin swinging with the grappling hook so far Dynamic time of day and weather , we seeing snow, and rain areas so far Simulated clouds. All dynamic, not painted, never going to be seen twice Procedural skies and procedural sun break tech If you roll around a lot in the mud you will be completely cover. If it starts raining it washes away all the mud and blood “Movement” is the environment theme, expect everything to move - blowing trees, windy fields, falling leaves If you see something and you expect to be able to climb on it, then we want you to be able to climb on it The trailer with Masako from E3 was a side mission Jin will change what he is wearing. In a rain-drenched part of the world Jin has traded his traditional armor for a straw raincoat called a mino. This has both mechanical value and narrative value. Combat : The theme of the combat is “mud, blood, and steel”. They want a feeling of intensity and danger in the combat Combat system can scale all the way up from a one-on-one combat with a worthy opponent all the way up to dealing with a horde of Mongols Master the bow to eliminate distant threats with lethal precision Develop stealth and deception tactics to disorient and ambush enemies with surprise attacks An adaptive landscape and organic approach to combat makes Tsushima the perfect playground for mixing and matching skills, weapons, and tactics to find the perfect combat blend for your play style As Jin’s story unfolds, versatility and creativity will become your greatest weapons. You can customize your katana They want every swing to feel real, so every hit that connects leave a scar. There is a progression system. Jin has learned to use a grapple hook but this is not part of his samurai training. He’s had to learn new tricks to silently kill the Mongols Duels in the game is going to be very narrative base they want to build the tension, each duel will be around some unique element like the red tree The square button will swing your sword You can kill an enemy with a single strike from the blade if you hold the triangle button and release it at the right moment You parry with L1 You can clean your blade with a button Τhe chain assassinations we seen in the trailer you must hit the button at the right time to go to the next one there is a time period Assassinations are one of the tactics you can use. There’s a fear factor here. If you do successfully assassinate someone then it stuns the other enemies around you and gives you an opportunity to perform follow-up attacks You can perform horseback assassinations Weapons we seen so far, swords,bows, stun/flash bombs and big possibility of more Where Jin stabs someone though a screen is call the Shoji assassination. Credit : https://www.resetera.com/threads/ghost-of-tsushima-everything-you-need-to-know.201765/

Haha, zakon izkušnje. Kimči je zakon alo. Samo ne za zajtrk, berem včasih kakšne ex-pat izpovedi učiteljev angleščine, ki pač ne morejo več živet tako, da imajo ob vsakem obroku kimči. Da bi pa kje kakšne kosmiče pa liter mleka zlil čez je pa itak nedosegljiva fantazija. Vsaj ne normalnih kosmiček, verjetno tiste ameriške okrogle pisane še najdeš, ostalo pa bolj žalost. Samo hrana je izven teh roštiljad ful zmerna, maščobe praktično ni, od začimb samo pikantno, sestavin je zmerej malo... Pojejo pa nenormalne količine instant rezancev, kar je po moji logiki poleg vsega pekočega glavni razlog za raka prebavil in želodca, ki je v Koreji eden glavnih razlogov za smrt (poleg samomora verjetno). Korejska kuhinja je zakon, pa res enostavna za doma. Zelenjava je ful omejena - česen, kitajsko zelje, mlada čebula, redkev, solata... Začimb ne poznajo, če maš še sezamovo olje doma pa gočugaru (fermentiran čili v prahu) pa gočučang (fermentirana čili pasta) je to to in lahko skuhaš večino stvari. Prvi bibimbap v Koreji. To je najbolj razširjena jed in njihova različica "čiščenja hladilnika". Vroč riž, random zelenjava/gobe/meso, surov rumenjak, žlica gočučanga in oreng zmešaš. To je to za domačo različico, tam pa itak dobiš še 10 stranskih jedi, ki naredijo vse skupej še bolj zabavno. Večina jedi je verjetno postreženih tako, da se kuhajo pred tabo. Sam si pečeš meso, tukaj se kuhajo neki riževi cmoki, pred tabo se kuhajo rezanci.. Zadaj palačinka s kalamari, spredaj segedin. Kimči (fermentirano zelje) in svinjina. Neizbežno spomne na segedin. Pa krvavice majo tud. V flaši pa makoli, fermentiran riž, spremenjen v nekakšno pivo. Kot tak mošt z mehurčki, kar je slišat ogabno ampak je noro dobro. Drug nacionalni alkohol je soju, ki je tako-tako. Sladka razredčena vodka. Še en bibimbap s prilogami, da še zdaj dobim trdega. Še en lonec juhe s školjkami. Tukaj nekje sva ugotovila, da ni mišljeno da poješ vse. Oziroma da se pričakuje, da pustiš pol lonca polnega. Verjetno so povsod preklinjali čez naju ker sva bila požrešna. Sicer kar brez zadržkov nekaj robantijo čez turiste, ali pa te v kakšni bolj zabačeni vasici ne spustijo v restavracijo in podobno... Tržnica pa vsa zelenjava kar je imajo. Še ena dobra zadeva za jest. Ne vem kaj niti ne vem kako se je, je blo pa res dobro. Mogoče zato, ker sva prej hodila dve uri v hrib s pol litra vode. Levo pa domač makoli, zelo močan pa zelo dober.

Poroka je bila sicer ogromna, poleg družine, frendov še vsi sodelovci skup s CEOtom ne tako male firme. Pa še mal bolano delovno kulturo imajo kot Japonci, en od niju ima tri otroke, ki se zbudijo ob 1h zjutri, ko on pride s šihta, se igra in druži z njimi kakšno uro, gre spat do 5h in nazaj v pisarno. Tam spijo za mizo zjutraj, sicer pa imajo tam menzo, fitnes, tolčejo nadure in so cele dneve na šihtu. Men je bilo tko wtf imata od lajfa (sta brata), oba pa furata Teslo, flet 120 kvadratov v 35 štuku in podobne gluposti, od katerihj nimaš nič, ker si itak na šihtu 24/7. Anyway, tržnica v Seoulu, kupiš in poješ lahko pomoje vse kar miga. Najbolj Lost in translation fotka mi je uspela v Koreji, nice. Na TVju vsaj par kanalov, kjer je 24 ur dnevno e-šport al pa gaming. Vse je al kimchi, ima kimchi al pa je vsaj rdeč. Jejo za faktor 50 bolj pekočo hrano kot Japonci. V shoping centrih je kimchi v pakungah po par 10 kil, kupiš hladilnik ima namenski prostor (tko četrt hladilnika) za kimchi. Pri tejle hrani me je dejansko zagrabla panika kako bom preživel. Imajo tud top pečenga piščanca, najboljšga kar sem jedu ever. In je to tipična hrana za popivanje, lokali s pirom in pečenim piščancem. Hrani primerno so vsi a) opazno večji v vse dimenzije kot Japonci b) imajo ful bolj mastno kožo.

Uf, zabavna tema, mislim da bo prišla še kako prav. Pričakujem 2 deklici julija oz. junija pravijo, enojajčne prilezejo baje malo predčasno. V nestrpnem pričakovanju, čeprav še kar potihom upam, da bosta fantka

Za povpraševalce o kakovosti in podrobnostim pripenjem kos svojega članka spred časa: Lego­ve ma­kete iz nelego kock Kdor je kdajkoli obiskal priljubljeno kitajsko Ali­šta­cu­no, je nedvomno zapazil ponudbo znanih Legovih kockovnih setov z drugačnim logotipom. Gre za piratsko firmo Lepin, ki je največja mora kravatarjev iz Billunda. Da Kitajčki, Turki in celo Kanadčani izdelujejo igrače iz docela enakih kock, Lego ne more nič. Sodišče je že pred leti odločilo, da gradnik in princip sklapljanja ne moreta biti blagovna znamka, zgolj patent, ta pa je že potekel. Toda večina proizvajalcev, kot sta Mega Bloks in BanBao, ponuja last­­ne igrače, dočim Lepin brezsramno kopira ob­s­to­ječe Legove. To niso približni posnetki, marveč dobesedni ponaredki 1 : 1. Imajo jih stotine iz vseh te­matik: mesto, technic, Vojna zvezd, arhitektura, su­perjunaki … Dobi se celo kopije starejših, ekskluzivnih kompletov, ki jih Danci ne delajo več. Cene znašajo od tretjine do polovice originala, zavoljo česar draž seveda obstaja. Hoten oranžni porsche GT3 recimo košta 90 evrov proti 300 uradnim. Za na­meček prodajajo še mali milijon figuric po dolar, kar je res poceni. Kitajci brez slabe vesti do zadnjega detajla skopirajo izdelek, ne upajo pa na knjigo napisati pravih besed. Namesto Batman je Bathero in Star Wars postanejo Space Wars, Star Wrns ali Star Plan. Možnost škatle sicer obstaja, a za doplačilo. Pri naročanju je treba upoštevati še dajatve pri paketih, ki presežejo 30 evričev. Vsakogar zanima, kakšni so ti izdelki v roki. Gre za odurno cenenost ali ni odstopanja? Naročil sem par raznolikih setov in resnici na ljubo lahko rečem, da bolj slednje. No, razlika v samem elementu obstaja, saj na čepkih ni vgraviran Lego. Če jih finomehanično primerjaš, zapaziš rahlo slabše barve, večjo upogljivost daljših elementov in nižjo kakovost gum. Največji razkorak je pak v prvem vtisu, saj so Lepinovi izdelki namesto v poželjive škatle dani v jeftine vrečice. Tudi navodila, dasi oblikovana enako, so slabše stiskana in tanjša. Nekateri se pritožujejo še nad manjkajočimi kockami in kakšen zglob zna biti pretrd ali premehak. Ampak ko zadevo sestaviš, so odkloni dlakocepski. BBC je testiral Legovega šefa z dvema stričkoma in možak ni uganil, kateri je kitajski. Pri tistem, ki nabavlja nekaj za v vitrino, raz­lika dejansko ostane le v podzavesti. Tole pade iz kuverte ob naročilu Lepinove 23-evrske Rumene podmornice (izvirnik je 60). Prvi vtis je neprimerljiv z žlahtnimi Legovimi škatlami in taka ciganarija ne more rabiti kot darilo. Ampak sestavljena maketa je prilično enaka. Odločitve, odločitve. Kajpakda to ni spodbuda za podporo Lepinu, kajti njihovi izdelki so nezaslišani ponaredki. Sicer jih kupiš za izkušnjo ali spričo ohrnosti, ne gre pa tega baš všečkati. Kitajci so celo tako predrzni, da so sunili in skomercializirali celo projekte s portala Ideas, torej načrte navadnežev. Gmajna je seveda ponorela. Sem radoveden, koliko časa bodo še v igri, kajti Lego jih je lani prek svoje kitajske veje tožil. Jasno je, da se v tisti rižegojni deželi kopira čisto vse, vendar je razlika, ali se taka roba prodaja na krošnjarski šenzenski tržnici ali pa nesramno ponuja in razpo­šilja celemu svetu. Se čudim, da zahodne carinske službe, ki tako rade plenijo modni kontrabant v slogu torbic Lojza Vuittona, kitajske kocke spuščajo naprej. Zadeva je očiten fejk na prvi pogled, saj v prepoznavnem rdečem znakcu na priročniku zelo jasno piše Lepin v pismenkah namesto Lego. Priznam, Lepinove figurice so privlačne, saj za 90 centov dobiš katerokoli si poželiš. Na tak način ubodeš poceni celotno serijo vrečkastih Minifigures, redkega Vaderja ali Trumpa, ki sploh ne obstaja.

Covert Action Avtor: Sid Meier Založnik: MicroProse Letnik: 1990 Zvrst: vohunščina (akcijska strategija) Platforma: Amiga, PC Nekaj uvodnih besed Sid je pred Civilizacijo delal simulacije, kar nas večina še (dobro) pomni. Roko na srce, v spominu so mi ostale samo stare F15-Strike Eagle, Silent Service in Gunship, vse na Amigi. Red Storm Rising me ni nikoli preveč pritegnil, F19 pa se mi je zdel hudičevo kompliciran. A zares se mi je ime vtisnilo v spomin šele z legendarno igro Pirates (verjetno samo zato, ker je bila prvič uporabljena naveza "Sid Meier's..." v samem imenu igre). No, da skrajšam... dobra tri leta po gusarjih smo dobili eno tako zanimivo "James Bond" varianto igre. Covert Action je bil naslov in v glavni vlogi je bil neki Max Remington. Tehno triler je oglaševal napis na škatli, igro pa so večinoma uvrščali med akcijske strategije. Takrat se žanri še niso tako delili, mešali in vse to in ravno zaradi tega je bil poskus Sida Meierja mogoče celo pred časom. Združil je namreč več elementov (posameznih krajših iger) v skupno celoto. To je danes praktično samoumevno pri skoraj vsaki tretji igri (malo hekanja tu, malo preganjanja v vozilu tam...). A bojda sam nad rezultatom ni bil preveč navdušen (googlaj Covert Action Rule, oz. na kratko povzeto: ne naredi preveč iger v eni). Nekaj starih spominov Takrat, v zlatih časih Amige, originali niso bili preveč pogosti. Zato do danes sploh nisem vedel, da je zbirka različnih obrazov na začetku igre pravzaprav protipiratska zaščita (seveda razbita). Podobno kot pri obilici drugih iger tistega časa. Praktično edina (in največja) posledica neoriginalnih iger pa je bila seveda odsotnost navodil. Pri nekaterih naslovih je še šlo (Chuck Rock res ni potreboval 100-stranskega priročnika), pri nekaterih pa se je znalo zalomiti. No, na srečo je bil Covert Action nekje vmes. Pravzaprav smo ga kar hitro "pokapirali". Šlo je za eno posrečeno zmes akcije in okrnjene "strategije" vpeto v okvirno zgodbo. Čar igre je bil v tem, da je bila vedno drugačna. Hudobci (z glavnim šefom na čelu), cilji, kraji dogajanja... vse se je generiralo naključno. Verjetno je bil to tudi največji pozitivni element. Grafično je bila igra namreč nekako na seznamu "nelepih" naslovov. Ne morem reči grda, ampak celo za tisti čas smo kar precej znali zavihati nosove. Vse skupaj pa je na srečo odtehtala zanimiva in raznolika agentska gonja za glavnimi cilji (ujeti vse hudobce, preperičiti njihov zlobni načrt...). Tukaj se moram malo ustaviti, ker končnega cilja ni bilo ravno lahko izpolniti. Igra se mi je zdela takrat precej težka. Vsaj v oziru sto odstotnega reševanja posameznih primerov. Bodisi so posamezni hudobci poniknili in jih ni bilo več moč ujeti (posledično manj točk), bodisi je pobegnil taglavni. Včasih mi seveda ni uspelo pravočasno razrešiti (preprečiti, odkriti, razkriti...) glavne naloge (tatvina, bomba... marsikaj se je našlo). Je bilo pa vzdušno igrati in na srečo vsaka partija ni bila (vsaj kolikor se spomnim) preveč dolga. In potem jovo na novo z novimi liki, mesti, ugankicami... Pristop me sedaj pravzaprav spominja na "Where in... is Carmen Sandiego", a za malo "starejše" igralce. Iz namigov namreč izluščimo ključne podrobnosti (posamezne organizacije, predmete, predvsem pa kraje dogajanja...), krog se nato vse bolj zožuje. Pozorni moramo biti na čas (napačna sled ali dve in že se kateri od negativcev izmuzne...). Pred začetkom samega igranja smo "natrenirali" določene sposobnosti. Še prej pa smo izbrali ali bomo igrali kot moški ali ženski lik. Par poti do cilja Celota igre je bila torej sestavljena iz štirih različnih elementov (podiger, če se lahko tako izrazim). Seveda povezanih v skupno mineštro. Krajših ali daljših. Težjih ali lažjih. Tako kot je to še dandanes značilno. V glavnem, če me stari agentski spomin ne vara, so bile to naslednje zadevščine ... Glavnina akcije in levji delež celotne igre (glede na igralni čas) je del, kjer vlomimo in nato "tiholazimo" oz. dosti streljamo v skrivališčih različnih organizacij, ki smo jim na sledi. Ta del je potekal docela akcijsko, nekako iz ptičje perspektive. Med potjo smo iskali dokaze, streljali sovražne agente in se trudili preživeti. Dokaj zajebano, ker so nas lahko tudi ujeli (v tem primeru smo se morali reševati, bodisi z zamenjavo sovražnega agenta, bodisi s pobegom iz "zapora...). Najprej smo agenta opremili... nato sledi zabava, na katero nismo povabljeni. Vožnja z avtom je bila (vsaj zame) manj vzdušna. En tak suhoparno labirintski tloris mesta in dve barvni pikici; pogled iz kabine je bil zgolj za okras. Večinoma je bila naloga slediti vozilu (da smo prispeli do nove lokacije), v določenih primerih smo morali tudi bežati. Dandanes bi takšna podigra potekala docela iz prve perspektive, z vratolomnimi holivudskimi preganjanji, efekti, pešci in obveznim blur efektom. Me pa ta del igre močno spominja na enega drugega James Bonda, tam nekje iz časa Spectruma. Kriptografija. Moram priznati, da je bila moja najljubša zadolžitev. V osnovi je šlo za preprosto zamenjavo posameznih črk, da smo na koncu dobili smiselno sporočilo. Ne predolgo, ne preveč težko. In niti najmanj zateženo. Rezultat dešifriranja je bil seveda nov dokaz, oziroma napotek, kam naj usmerimo raziskovanje. V glavnem, sporočilo je kar precej doprineslo k samemu razpletanju zgodbe. Zadnja izmed opisanih podnalog je "elektronika". Hekanje v novodobnem smislu. Namenjeno prisluškovanju (včasih tudi zasledovanju avtomobila). Seveda le, če si uspešno povezal vse žičke. V nasprotnem primeru se je oglasil alarm. Je pa res, da si se velikokrat moral sam odločiti, kakšen pristop ubrati. Takšne odločitve so se ponavadi sprejemale pred vhodom v bajtico hudobnih skrajnežev (slika spodaj). Nastaviti prisluškovalno napravo, vlomiti v zgradbo, opazovati (in nato slediti sumljivi osebi) … Odgovori so seveda vodili v eno od miniiger, a je bilo potrebno dobro premisliti kaj storiti, ker je slaba odločitev privedla do neljubih zamud. Lahko si namreč sledil povsem napačni sledi. In izgubljal čas, medtem ko so se pravi zlikovci že počasi umikali (in uspešno dokončali svoj načrt). Par besed in nekaj zaključnih misli Covert Action imam v prav posebnem spominu. Zame in za bližnje kolege pravzaprav nikoli ni bila "top igra", ampak imela je pa velik čar (pravzaprav, katera Sidova igra ga nima?) in me je zelo pritegnila k igranju. Zdi se mi, da svojčas niti ni bila najbolj popularna, verjetno so jo zasenčili kakšni bolj udarni naslovi. Ker malo kasneje je že udaril Railroad Tycoon, potem pa itak Civiliziacija... Glede samih ocen nisem na tekočem, kolikor se spomnim pa je bila povsod dobro ocenjena. No, v glavnem sem se te stare zadevščine spomnil čisto slučajno in sklenil, da malo podelim z vami. Koliko starin vas je pravzaprav igralo Covert Action? In kakšna so kaj vaša mnenja? Osebno bi mi bilo fino videti in igrati spoliran "rimejk" prirejen današnjim časom. Igra je vsekakor nekaj posebnega. Za konec pa še par sličic: Dodatno: igra je na voljo na GoG in to za "pičlih" 5,39 €.

Valda nakucam dolg post in je zadnji na strani. Kurčev lajf. Vsem, ki sprašujete folk "koliko ur maš v realnem sektorju?" - dejte vi men povedat koliko prostovoljskih ur imate vi v katerem koli sektorju?

recimo da ste slovenski policist ki lahko riše po beguncih, kaj bi narisali

kaj mi nuca, ce mi je en seksualec vrste homo spremenu grupo da ze tam kr naenkrat nism mogla na gnoj fu sej drgac mi ni panike dat 10 eur pa pokazat support ampak zarad tega iz principa ne bom evo a ves ka je najbl weak move da si starejsi kokr 6 let in ti minusek na magicnih websites predstavlja nadlegovanje haha sej zmer prispeva sam nikol nc tazga kar bi clovk hotu brat brez da oboli zravn

Ne mislim spodbujat pitje alkohola, drame pa tud ne mislim delat dokler ne bo kakih problemov. Tezko recem kdaj bova kako pivo, kozarc vina skup spila. Verjetno odvisno od situacije. Je pa se dost dalec do tega.

tenks :* also dala sm ti jagodo

You are wrong. Marjan Podobnik želi, da misliš da sem vegan. Napisano je dobesedno iz poročila ekspertne skupine raziskovalcev iz Biotehniške fakultete in Gozdarskega inštituta. Ni res, da naravno okolje ne more preživeti trenutne populacije, sicer se ne bi širila. 100 let nazaj jih ni blo ne, to maš prov, ker človeštvo je staro 80 let (Matej 3:10, 18). Sem totalno za 100% samooskrbo s hrano. Realnost je sicer precej drugačna, pa ne zaradi volkov in medvedov, ampak zaradi tega ker moramo uvažati egipčanski krompir, pa italijansko solato, pa poljsko govedo. Svobodni trg in to. Pa ameriška jabolka (remember CETA, TTIP). Mnogi živinorejci, ki so se odločili za postavitev zaščitne opreme so z njo zadovoljni. Go ask them. Mnogi se za to niso odločili, tudi zaradi donosnih subvencij. Ja turisti radi hodijo gledat divje živali. Afriški safariji, ameriški narodni parki, avstralska divjina. Takšni turisti ponavadi tudi veliko denarja pustija. Ampak to je res najnižji nivo te debate. Kar se tiče nevarnosti seveda niso nenevarne. Lahko se zgodi napad. Verjetnost je sicer minorna, tukaj smo spet na ravni debate a je večja verjetnost, da umreš zaradi pika čebele itd. A moramo zaradi tega pobiti vse medvede?

Moj kar precej močan "guilty pleasure", ki traja že 24. let, so italijanski kiosk stripi oziroma Sergio Bonelli Editore. Saj veste, o kom je govora: Zagor, Mister No, Tex, Martin Mystere in, meni najljubši od vseh, Dylan Dog. Z Dylanom Dogom sem se prvič srečal okoli leta 1995, ko smo z družino živeli na Hrvaškem. Mini Aviona je bilo treba naučiti hrvaško, sam pa sem bil kar precej dovzeten za stripovsko umetnost, na mojo srečo pa so hrvaški kioski polni le te. Pa čeprav je šund. Tako je bil Ples smrti prvi Dylan Dog, ki ga je izdala takratna založba Slobodna Dalmacija in tudi moj prvi, ki sem ga prebral (pri tistih letih ga pol kurca nisem niti razumel, če sem čisto iskren, ampak liki, slavni vzklik Judo plesaču! ter podobe smrti in nadnaravnega so me popolnoma prevzele). Dylana Doga je ustvaril Tiziano Sclavi leta 1986, oktobra tisto leto pa je tudi izšla prva številka L'alba dei morti viventi oziroma Noć živih mrtvaca, kot so to prevedli v nekdanji Jugi pri izdaji Zlatna Serija. (originalna izdaja je kar cenjena med zbiratelji in dosega kar lepo vrednost na raznih dražbah) Čeprav v Italiji Dylan Dog izhaja neprekinjeno že od leta 1986 in da so v tem času izdali 402 številke redne serije, xy ponatisov, gigantov, maxijev, specialov, magazinov ..., je na teritoriju bivše Juge vse skupaj nekoliko bolj kaotično. Najprej je Dylan Dog izhajal v Jugoslaviji kot Dilan Dog pri Zlatni seriji, kjer so lepo sledili italijanskemu vrstnemu redu, nato je Dilan postal Dylan pri Slobodni Dalmaciji, oni pa so za prvo številko Ples smrti izbrali zgodbo, ki je v Italiji izšla leta 1993 v izredni seriji. Po propadu Slodobne Dalmacije je izdajanje Bonelli stripov na hrvaškem prezvel Ludens, ki so redni seriji dodali še izredno Extra serijo in nekatere italijanske izredne izdaje. Potem se je kasneje na trgu pojavil še srbski založnik Veseli četvrtak ... Skratka, divji zahod. Vsak založnik je očitno po lastni presoji izdajal zadeve, zdaj pa krpajo luknje. Na srečo to pri Dylanu Dogu niti ni takšen problem, saj 96-stranske kiosk knjižice vsebujejo večinoma po eno zaključeno zgodbo, kar je žal tudi največji minus tega junaka. Mimogrede, čeprav po svetu kroži okoli 60 milijonov izvodov, v Sloveniji nikoli nismo dobili uradnega prevoda z izjemo ene (morda dveh) kratkih zgodb v strip časopisu Strip Bumerang. Dylan Dog, ki si ga je Tiziano Sclavi zamislil po podobi Ruperta Everetta, je indagatore dell'incubo, istraživač nočnih mora oziroma detektiv za nočne more. Večno oblečen v isto barvno kombinacijo, redko z orožjem pri roki (le tega mu v kritičnih trenutkih poda pomočnik Groucho) ter pogosto v spremstvu policijskega inšpektorja Blocha, Dylan Dog raziskuje vse, kar je nadnaravno. Tako smo v 402 številkah dobili zombije, pošasti, morilce, duhove in velikokrat preveč poceni moraliziranja. Kaj mislim s tem? Zgodbe so v veliki večini šund. Seveda, pri tolikšnih izdanih zgodbah se najde tudi kar precej res dobro napisanih zgodb, vendar ta 96-stranska omejitev pogosto močno zavira kvaliteten razvoj scenarija. Tako imamo bralci prevečkrat občutek, da je zgodba napisana površno, da je nedodelana, nedokončana oziroma na silo dokončana. Na prejšnjem mn3njalniku mi je en uporabnik napisal, da ne mara Bonelli stripov predvsem zaradi risbe. Na Dylanu Dogu je delalo malo morje risarjev, kakšni so res malce "hit or miss", kakšni pa neverjetno dočarajo temačno vzdušje, sploh kakšen Corrado Roi: Da bi vse skupaj malce revitalizirali, so se pri Bonelliju odločili za tri poteze. Zunanjo vizualno podobo je tako prevzel Gigi Cavenago, ki zdaj že nekaj let ustvarja odlične naslovnice: Odločili so se za team-up z ameriškim DC Comics in tako smo dobili crossover med Dylanom Dogom in Batmanom, zelo sveža zadeva, ki je še nisem uspel prebrati: Nenazadnje pa so se odločili za tudi za ekranizacijo tega stripa. To so sicer naredili že dvakrat z dvema filmoma, Dellamorte Dellamore iz leta 1994, v katerem igra kar Rupert Everett, ter Dylan Dog: Dead of Night, ampak sta oba poizkusa bolj ... treš. Bomo videli, če bo serija kaj boljša. Saj vem, da bi o celi seriji lahko pisal eseje, ker je to pač nedokončana zgodba, mogoče pa bo vseeno kdo zainteresiran, da si privošči malce dodatne cenenosti v življenju. Žal, kot sem povedal, slovenskih prevodov ni, ameriški Epicenter Comics so zdaj začeli z izdajo nekaterih italijanskih junakov na ameriškem trgu (in, mimogrede, njihove izdaje izgledajo fenomenalno!), tako so prevedli tudi štiri knjige Dylana Doga. Pred njimi je s tem poizkusil ameriški Dark Horse Comics, ki je izdal 7 zgodb, eno izmed njih, Zed, lahko preberete na tej povezavi.

Jaz priznam, da še nisem. Smo sicer že roštiljali v družinskem krogu (moj foter je pekel na žaru), ampak to je drugo. Ker načeloma redno in res rad zakurim roštilj in kaj spečem. Ali pa na vrtu postavim en majhen prenosni roštilj in ga prepustim sinu, ki potem zakuri in vrže gor nekaj hrenovk / čevapčičev. Takšna zelo "oldschool" varianta. Sva pa velikokrat (ko je bil že večer in ni bilo veliko časa) čisto spontano na terasi vklopila električni roštilj in si kaj spekla. Nazadnje je bil to losos, zelo na hitro, praktično brez začimb, bilo je pa vseeno odlično. Nekaj utrinkov iz osebnega arhiva:

Ne vem točno katero je blo. Je bla poslovna večerja. Jaz nisem ne naročal ne spraševal. Samo jedel sem in doživljal ekstaze. Še par slik... Maškaranje ni predvideno samo za halloween Poleg mesa na zgornjih slikah in vlakov so me najbolj navdušile njihove wc školjke. Ga ni lepšega občutka, kot ko se po celodnevnem zimskem potepanju odzunaj vsedeš na školjko, ki ima ogrevan pokrov in se pošteno userješ. Ko končaš, pa lepo nastaviš položaj in pritisk curka, to čudo pa ti spere in zmasira auspuh. Deklicam verjetno še bolj prija.... Tipična kuhinja ramen restavracije. Zgleda malo higiensko sporno, kar je za japonsko, ki je drugače sterilno čista, malo čudno. Ramen je bil odličen. Katana dežniki. Me je mikalo, da bi ga kupil, a ne bi šel v kovček. High tech super napredna država, kable pa imajo napeljane kot v bangladešu.

da vidmo kaj bi meli raje

Pa se zvok bodo v prihodnjih letih povsem nerfal

Tud js bi podal pritožbo zoper obe podizbi na vrhu Konzolca. Na pcju ni moteče odscrollat mimo, medtem ko na telefonu, kjer po novem pogosteje obiskujem mn3 kot včasih (pohvale za funkcionalnost), pa vidim samo omenjeni 2 podizbi, ki me ne zanimata in morem takoj začet drsat s kremplji, da pridem do good stuff. Če je možno kje v nastavitvah skrit podizbe, bi lepo prosu za navodila kje in kako. Če ne pa glasujem, da se ti 2 podizbi skine in vrže teme, ki so notri v Konzolec pa naj se razvrstijo po popularnosti prispevkov.

glede grupe je skoraj brezveze razpravljat, ker lahko respecaš kadarkoli hočeš (od acta2 dalje) finta špila je v physical in magical armorju in spelih/abilitijih, ki ju zbijejo, da lahko potem neprijatelje spremeniš v kuro, jih charmaš, knockdownaš, petrifyjaš, silencaš,... ko kontroliraš nasprotnike zmagaš. kontroliraš jih pa potem k jim zbiješ armor. must have na skoraj vsakem charu so skoki s katerimi se premikaš po bojišču (trije so: en je v warfare, en v scoundrel in en v huntsman šoli abilitijev) vsi so poceni, vsak char ima lahko vse tri na višjih levelih potem je must have tudi adrenaline, ki je v scoundrel šoli in je tudi low lvl ability na gearu si pumpaš initiative (must have) + statse glede na build potem je pa tu samo še osebna odločitev kako zadajati dmg. baje so lokostrelci OP, po mojih izkušnjah so pa to vsi classi, če jih pravilno zbildaš. vsak premade char ima tudinek svoj unikaten ability. po mojem mnenju je Fanov najboljši k ti da ekstra turn imaš še potem civil pointe in talent pointe. med civil je izjemno pomemben persuasion na main charu ker pač njega ponavadi furaš naokoli in govoriš s folkom. tisti, ki ti odpira skrinje, naj ima Lockpicking in Lucky Charm (Fane ftw k odpira ključavnice s svojimi prsti) denar ni problem tako da bartering ni važn. loremaster pa tudi ni vitalen. med talent pointi je pa dosti finih bonbončkov kot je dodatni AP ko nekoga ubiješ, crit za spelle, dodatni statsi,... za dodatne queste in XP je pa PetPal, s katerim se lahko pogovarjaš z živalmi. ampak glede na to, da je talent pointov izjemno malo, pa da komot do konca prilezeš na lvl20, imajo drugi talenti vsaj zame prednost pred njim

Urni cas tega dne, vceraj, pol pa datumsko

Ena stvar, ki sem jo prisegel na svojem grobu je, da ko dobim v roke kakšnega avtorja knjig tipa "Kako otrok zaspi" ali "Naj otrok spi celo noč" ali "Zaspati brez joka", mu jo zatlačim v rit in zakurim.

Men je tud vcas tezko brat turbova jamranja Ampak to kar dela ltc je prizadeto

@KE RIT svetovno!

Meni ne unici dneva s tem ko odpre 20 tem, se mi zdi pa enako fer ce on lahko spama po forumu mu lahko nekdo drug tala minuse. Mogoce, ce bi manj spamal, bi kasiral manj minusov NIKOLI NE BOMO VEDELI.

Pa dobro, sej ne kuca tem izven gnoja. Let him be. Daš ga na ignore. Al pa še bolš...se obnašaš odraslo in ne dopustiš, da ti dejstvo, da je random model odpru 20 tem, uniči dan. Še manj pa da se spravljaš nanj s talanjem minusov, k da si ušel iz zavoda Tončke Hočevar.

Also možnost izbrisa lastnega odgovora

Če ne drugega je zastopal državo na Olimpijskih igrah, kolk moraš delat za to se pa lahko vprašamo Drugače je pa aktivist in verjetno ni zaposlen na način, da se mu šteje delovna doba, so pa med ostlim posneli en kar uspešen film... slučajno ga poznam tudi osebno.

Trumpovo vodenje med tole epidemijo je lep primer, kako se stvarem streže.

ne, to ne bo taprav. rdr je zanj dolgočasen. če igrica ni 3d in se ne imenuje Sekiro, pol je v bistvu poligrica.

Kr angleže vodmo. Pa od kdaj je Srale spet trener?

200 vsak mesec

to je njegova kopija, foruma nista v isti dimenziji tukaj smo vsi malce drugačni LP

najbolj zanimiva slo raperka