Lestvica

pot stari terminal v Yerevanu soba za 30eur na airbnb, sem pričakoval da bo ceneje pa so rusi dvignili cene taksi oziroma yandex taxi je ful poceni, tle me je tipson s 20 let staro s klaso vozil pol ure za 3 eure Memorialni kompleks namenjen armenskemu genocidu nisem še videl v lajfu tok rož ko me je šofer videl da slikam ta star bus me je povabil notri, zapeljal skup s polnim busom mulcev v center in dal konjak ter hačapuri. armenci so legende Dolma je podobno kot sarma le da je zavito v grozdne liste spomenik armenski abecedi my ride mednarodno letališče Gyumri (2 največje mesto) mesto je bilo popolnoma razrušeno po potresu 1988, to so ostanki zvonikov zapuščena železnica v Azerbajžan Jezero Sevan

Prijatelj je oženjen s Kitajko in sta se ustalila v Makavu / Zhuhaiju. Ker se je Kitajska po dolgem času naposled odprla, sem ga maja obiskal. Vozovnice za daljno Azijo so precej višje kot pred covidom, saj tja zaradi vojne leti manj letalskih družb. Zlasti draga je Kitajska, tudi Hong kong. Povratna je bila in je še vedno jurja plus. Srečoma sem našel en termin LJU - HKG, nazaj pa iz Kuala Lumpurja, za dobrih 600. Najprej sem par dni preživel v ravno odprtem Hong Kongu. To nekoč britansko mesto je uradno kitajsko, v resnici pa dovolj samostojno, da imajo lastno valuto, angleščino za urardni jezik in vstop brez vize. Njegova prepoznavnost so nebotičniki, kamor seže pogled. Ne le središče mesta, marveč so nebotičniška naselja vsepovsod na otoku in celini. Hong Kong ima rekord v številu nebotičnikov: 553 višjih od 150 metrov! (New York 314, Dubaj 251). Jih je pa mnogo grdih in ne pašejo nikamor. Simphony of lights je desetminutni lučkasto-zvočni šov, ki ga delajo otoške poslovne stolpnice in se odvije sleherni dan ob 8:00. Se mi zdi, da je revnejši kot pred covidom. Kar ni nič čudnega, saj je mesto za časa popolnega zaprtja zapustilo mnogo tujcev in firm, kar je vsekakor vplivalo na ekonomijo. Hong Kong ima svojo 'Avenijo zvezd' z vpisi in odtisi znamenitih imen lastne filmografije. Zaključi se s kipoma prerano umrle dive Anite Mui in takisto prerano umrlega Bruslija. Žal je slednji na dvorišču Starbucksa, kar izpade res grdo in nespoštljivo. Onkraj neverjetne količine petičnih šoping centrov mesto turistu ne ponuja baš mnogo. Ima sicer mnogo obale, otočkov in plaž, ampak nič privlačnega, da bi šel tja 'na morje' kdorkoli razen lokalcev. Enako velja za vso naravo in kucle, kjer so številne pešpoti, a praviloma stopničaste in posledično polne sprehajalnih tetk s parazoli. Kot da bi šel po stopnicah na Šmarno. Skratka, v Hong Kong greš, če nadaljuješ na Kitajsko. Hong Kong je sicer jako bogato in drago mesto, Honkiji se nimajo za Kitajce, ampak ipak je 'kitajsko', vključno s čudežno kitajsko medicino in piščančijimi tacami na vsakem koraku. Najbolj pogosta avtomobila: rdeči taksiji toyote crown comfort in luksuzni vani toyote alfardi. Je pa tam imeti avto luksuz, saj morajo lastniki plačati velik davek za parkiranje, nakar se privzeto lahko vozijo le po svojem malem mestu, kajti čez mejo ne smejo. Javni transport deluje brezhibno: tramvaji, podzemna in ladje, vse z eno samo kartico in precej poceni. Ozki dvonadstropni tramvaji so sicer počasni, ampak furajo v ravni črti in so zaščitni znak otoškega dela. Da cestni in nožni promet gladko teče, ima otoški, poslovni del mesta neskončne nadhode za pešce. Med drugim še najdaljše tekoče stopnice na svetu, ki pol dneva tečejo v eno smer, pol dneva v drugo. Urbana grdobija. Vse se že sedemdeset let gradi v višino, četudi imaš zgolj 20 m2 parcele. Druga skrajnost so gromozanski bloki in vsakem za pol Fužin prebivalstva. Vsak tak stanovanjski objekt ima znotraj najmanj 7-11 in še par fastfoodov, povečini pa je spodaj prava mala tržnica. V mestu živi zmešanica ljudi z vseh koncev, zato je različnih verskih objektov nemalo. Tole je hongkonška katedrala, ki je nekoč stala samostojno, danes pa je v luknji, obzidana s sami stolpnicami. Taki gliserji vozijo prek zahodne vode v Makav in v kitajski Zhuhai. Obstaja pa po novem tudi most. Kitajska! Za tja nucamo vizo, ki zahteva mukotrpno izpolnjevanje 12-stranskega obrazca na strani njihove ambasade v Sloveniji. Na meji se sicer da dobiti tako imenovano port vizo, ki pa velja le nekaj dni in za obmejni pas. Na drugi strani nihče ne zna angleško in naše plačilne kartice so neuporabne. Kitajci že lep čas ne uporabljajo gotovine, marveč celo na tržnici odčitavajo qr kode od wechat pay in alipay, ki sta njihova nacionalna paypala. Sam sem sicer wechat povezal s kreditno, pa ni delovalo. Ker niti v Starbucksu nisem mogel uporabiti mastercarda, je vse moje zapitke plačeval prijatelj, ki pa ima lokalni bančni račun in posledično wechat pay. Naj nikdo ne misli, da je Kitajska zaostala, revna in umazana dežela. Res je, da manire in svetovljanstvo Kitajcev niso na vrhuncu, toda družba je skupaj vzeto tehnološko napredna, standard v mestih višji od našega, urejenost okolice in parkov pa presenetljivo visoka. Sicer vsi mečejo čike po tleh, ampak pometači ulic so povsod. Tako izkušnjo sem dobil že leta nazaj v Pekingu, in tudi jug me ni razočaral. Naselje v Zhuhaiu, kjer moj prijatelj biva v 120m2 stanovanju. Lepa soseska, kakršne rastejo oziroma so zrasle po celi Kitajski. Kakovost bivanja je višja kot smo je navajeni v naših blokovskih naseljih, o standardu pa priča sprehod po podzemskem parkirišču. Stanovalci ‘navadnih’ blokovskih stanovanj imajo avte, kakršne si predstavljamo le ob najdražjih vilah: rolls royci, maybachi, urusi, ferrariji, mclarni, bentayge … Tri tablice pomenijo, da je avto registriran na Kitajskem, v Makavu in v Hong Kongu. Le redki si to privoščijo. (Makav in HK vozita po levi.) Zanimivo pa je, da imajo električni avtomobili zelene tablice. Jih je čuda, zlasti nam nepoznanih kitajskih modelov. Takale 'družbena' kolesa so vseprisotna po celotni Kitajski, so pa zdaj precej bolj urejena in se jih sme puščati le na označenih mestih. Pred leti, ko sem bil v Pekingu, so ležala vsepovprek in na nemogočih krajih, nakar so temu naredili konec. Hot dog kiosk od mojega kolega. Človek, ki sicer do pred poldrugim letom ni imel pojma o klobasah, je med covidnim dolgčasom nabavil flajšmašino in pričel doma delat klobase. Danes ima lasten lokal, plus prodaja svoje ‘evropske’ klobase par gostilnam. Detajl na spodnjih slikah, ki je dobesedno na vsakem koraku: omarice s powerbanki od različnih ponudnikov. Ker je telefon edino plačilno in preživetveno sredstvo, je dotični servis obvezen. Vsaka baterija ima tri kable in če je ne vrneš v 24 urah, jo obdržiš za 10€. Odpravil sem se na enodnevni izlet v 150 kilometrov oddaljen Guangdžov, eno največjih kitajskih mest. Prevoznik se je opravičil, ker je vlak brzel le 194 na uro in ne 250, kot gre normalno na tej progi. (Drugod vozijo tudi 300+) Iz Guangdžoja oziroma Kantona sta bila Bruslijeva starša in menda je tudi mali Brus par doječih se mesecev preživel tam. Zato so mu postavili spominsko hišo. Kitajska ima tri avtonomne kraje. Prvi je docela samostojni Tajvan, drugi je vseskozi protestirajoči Hong Kong, tretji pa Kitajski najbolj naklonjen Makav, bivša portugalska kolonija. Pred par desetletji so uvedli hazard in malo mestece je kmalu prehitelo Vegas. Menda je na vrhuncu Makav obrnil petkrat več igralniškega denarja kot celotna Nevada. Spričo tega je mesto superbogato in daje dividende meščanom. Zato je bilo razočaranje toliko večje, saj je videti daleč od bogatije. Kot pričajo slike, dobršen del starega mesta bolj spominja na favele. Do okoli leta 2000 so imeli vsi balkoni v Makavu, pa tudi drugod na Kitajskem grde ograje / kletke čez balkone. Ne zaradi varnosti stanovalcev, marveč proti lopovom. Najbolj markantna makavška objekta sta kvartopirski zlat hotel Lizboa in pročelje katedrale. V Makavu je zraslo mnogo vegaških hotelov: Venetian, MGM, Wynn, Paris … Ko je zmanjkalo prostora na starem, celinskem delu, je kraj svojo glavno industrijo preselil na sosednji otok, kjer so uvedli ‘Strip’ po vzoru Vegasa. A ne oziraje na več denarja je vtis popolnoma drugačen. Vegaški Strip je živahen, poln trgovin, gledališč, gromozanskih plakatov in uličnega dogajanja ter vsak tamkajšnji hotel ima čuda zaninimivosti od predstav prek živalskih vrtov do razstav. Makavški Strip pa drži le nekaj rezortov brez ene same prodajalne, fastfooda ... V hotelih je sicer veliko trgovin, zlasti prestižnih butikov, ne pa tudi predstav in razstav. Velja reklo, da se greš v Vegas zabavat, v Makav pa le na hazard. Slednji je takisto drugačen, kajti igralniški prostori so ločeni in zaprti, za razliko od Vegasa, kjer si vseskozi 'v igralnici'. Daoističen tempelj. Kljub kulturološki zvedavosti mi te filozofije / religije nikoli ni uspelo docela razumeti. Ampak iz njihovega nauka izhajata jin & jan in varčevanje s semensko tekočino, ker se pri izlivu izgublja življenjska energija. Na kualalumpurškem avionišču sem prvikrat preizkusil celični hotel. 25€ za 8 ur. V redu izkušnja. Kuala Lumpur je moderno mesto, zaradi številnih nebotičnikov in nadzemne železnice kot nekaj iz SimCityja. Ravnokar dokončujejo Merdeko 118 (na sliki spodaj), 118-nadstropno stolpnico, drugo najvišjo na svetu kao. Ima 679 metrov s 150-metrsko špico, medtem ko je streha nižje od Shanghai towerja. Batu jame severno od mesta so nekakšen hinduističen tematski park. Tržnice so vedno obiska vredne. Na spodnji sliki je 'zloglasni' Durian, znameniti malezijski in tajski sadež, ki pa ga je z znakom prepovedano uživati na zaprtih javnih mestih. Ker smrdi. Nazaj sem prinesel cel kufer futra in celo svežega sadja.

S hčerko sva šla za 13 dni po svoje v JV Azijo, med templje in riževa polja. Bangkok mi je od vseh tamkajšnjih prestolnic najbolj ljub. Tajci so kul in največja tržnica Čatučak je res prijetna (za razliko od istanbulskega bazarja), zabaven je china town ... Cene so srečoma nizke: hotel 4* 35 €, ulični jedež 1 €, normalno kosilo 5 €, vlak z letališča 1,2 € (!!!), bubble tea 1,5 €, liter bencina 1 €. Najbolj razkošna večerja v japonski restavraciji naju je skupaj prišla 23 evričev. Z avtom sva se odpeljala malo naokrog in do kurbišča Pataje. Izobraževalno. Skočila sva še v Kambodžo v Siem Reap, ker sva hotela videti Angkor Wat. Država je precej bolj revna, me je mestoma na Afriko spomnila. Kljub svoji valuti furajo kar ameriške dolarje. Pivo je dolar, tudi manj. Jedi v normalnih restavracijah so 5 dolarjev, v pouličnih pa 3 ali manj. Je pa viza 35$, vstop v Angkor 37$, taksi do letališča 35$. Sam Angkor Wat, ki je sicer kao največje svetišče na svetu, ni nekaj za omedlet. Kup kamenja iz 13. stoletja, po katerem skorajda prosto plezas, in par hindujskih podobic. Hvala za ogled, do prihodnjič!

Lani jeseni sem odletel v Indonezijo. Ne na kašen eksotičen otok, kot sta pasježerski Flores ali zmajski Komodo. Vabil je G20 na Baliju in po dvoletni zapori sem pogrešal floro in favno JV Azije. Za par dni sem se ustavil še v potapljajoči se prestolnici Jakarti. Prilično neprivlačen azijski megalopolis z visoki stolpnicami in zapadnjaškimi šoping centri na eni strani in poulično bednostjo, groznim prometom in gordijsko elektriko na drugi. Najbolj znan objekt v mestu je tale 130-metrski obelisk 'Monumen Nasional', spomenik boja za naodvisnost. Indonezija je bila namreč nizozemska kolonija od 17. stoletja do japonske okupacije. Na steber se nisem vzpel, ker je bil enkrat dan odprtih vrat in je bilo v parku vseh deset milijonov prebivalcev, drugi dan pa je bilo območje zaprto zaradi čiščenja svinjarije prejšnjega dne. Staremu predelu, kjer je par najstarejših, a neposebnih kolonialnih stavb, rečejo Batavia, kakor je bilo nizozemsko poimenovanje mesta. Veliko pouličnega dogajanja, hrane in turistov. Celo Jakarta je Slovencu poceni. Za evro dobiš 16.000 rupij oziroma na ulici porcijo česarkoli. V restavraciji zelo dobro ješ za pet evrov, dobra dvoposteljna soba z zajtrkom je 30 evrov, liter bencina 61 centov. A največji bankovec je za 100.000 rupij, torej za 6€. Ves čas sem bil milijonar. Indonezija je največja muslimanska država (200+ milijonov), ampak se ne gredo šeriatskega prava in bičanja ter so dovolj odprti. Seveda je razlika med kozmopolitantsko metropolo in podežljem, pa tudi nekaj 'teroristov' so pridelali, toda ni recimo nobenih pomislekov, če se z lokalko vpišeš v hotel. Džamijo so kot simbol odprte vere, ki sobiva s tistimi nekaj odstotki kristjanov, zgradili čez cesto od stare neogotske katedrale. Na Baliju je zaradi rastlinja in obče privlačnosti vsak hotel za 30 evričev na Instagramu videti kot petzvezdična rajska nastanitev sredi riževega polja. Je pa res, da so bile cene novembra zaradi deževne sezone in okrevanja po kovidu nižje. Za 70 bi recimo dobil vilo z bazenom. Moja dirkalna toyota za 15 dolarjev dnevno. Vozijo po levi, kakor so to počeli Holandci, dokler jih ni Napoleon naučil bolje. No, do kolonij njegov vpliv ni segel. Sam nimam s tem nobene težave, niti ne s kaotičnim prometom. So pa ceste slabe, pločniki neobstoječi, mopedi z vseh strani v vse smeri ..., zato vožnja terja višjo pozornost in posledično bolj utrudi. 30 kilometrov do sosednjega kraja zna trajati tudi več kot uro. Bali je za razliko od preostalih otokov hindujski. Zato so svetišča Višnuja, Šive, Ganeša in družbe domala na vsaki ulici, za povrh pa še nebroj kipcev, kamor ljudje vsakodnevno zatikajo nekakšne butarice in cvetove. Pri toliko bogovih je vsak dan nekje ceremonija. Nimajo pa radi, če turisti lulajo v grmovja, ker morajo potem duhovno očistiti celotno vas. Hrana je v veselje. Je dovolj eksotična, ampak ne kitajska svinjarija, je poceni in porcije so majhne, zato lahko preizkusiš več. Sveže ožeti ananasi, pitaje in marakuje, riži in rezanci mnogih sort, pečene race, gado gado solata z arašidovo polivko, tempe (ocvrtke iz fermentirane soje) ... Balijske plaže kljub palmam in mivki v resnici niso baš privlačne, ne na zunaj, ne v vodi. Ko ni plohe (ki je v deževni dobi vsakodnevna), se resda naredijo fantastične fotke, ampak ni primerjave z uživanjem na grškootoških, pa čak i hrvaških plažah. Precej kipov upodablja mitološke prizore iz Mahabharate in Ramajane, njihovega Marvela. Tole je nekdo, ki se bori z enim drugim, in zgleda res veličastno. Ena od kao balijskih privlačnosti je nočni vzpon na enega od ognjenikov in blaženo zrtje sončnega vzhoda. Izkušnja je jako bedna. Vzpon na goro Batur je poldrugo uro dolgo nezahtevno vzpenjanje v klanec zemlje in prahu, pri čemer je najhuje, da se moraš neprestano umikati krosmotorjem, s katerimi lokalci na vrh vozijo debele turiste. Brez heca. Prehitelo me je vsaj 30 prdečih motorjev in sem prepričan, da se vsi tisti kreteni doma hvalijo, kako so hajkali na ognjeno goro. Vrh oziroma krater je ob štirih zjutraj prenapolnjen z 200 turisti (v deževni, pokovidni sezoni!), ki jim vodiči v vročih tleh kuhajo jajca. Vzhod v ambientu stoterih selfiestickov, ruskih/ukrajinskih žensk, pol ducata dronov in vonju po žveplu (jajcih) ni prav nič za domov pisat. Balijska birma, torej prehod v 'odraslost', je ceremonija piljenja zob. Pubertetnikom obredno otopijo (ne izostrijo) par zob, starši pa morajo pogostiti celotno vas. Kraj, kjer so pred dvajsetimi leti s tremi bombami razstrelili nekaj sto ljudi. Neskončna riževa polja. Riž sicer ni vodna rastlina, vseeno pa ga gojijo v vodi, da ga ne pojedo glodalci. Bali ima vseskozi blizu 30 stopinj, le da od septembra do marca več dežuje. Ponavadi lije močno in naglo, nakar spet posije sonce.

Letos bo tamal Rocket. Maska še ni končana, pa še roke pobarvat in še kakšni detajli. Moja žena naredila.

S somišljeniki bomo izdajali novo revijo o videoigrah, predvidoma dve številki letno. Namenoma se odmikamo proč od recenzij in opisov, približujemo pa se bolj poglobljenim tekstom, analizam, in-depth intervjujem itd. Skratka revija za zahtevnega igralca, ki ga ne zanima nujno, katero igrico naj naslednjo kupi, ampak ga zanimajo poglobljeni teksti o igrah, ki jih je že igral ali jih namerava igrat. Vse številke bodo imele open call za prispevke, tako da res vabljeni k sodelovanju. Bom še odprl ločeno temo v naslednjih dneh, ampak tukaj dajem predogled. Prispevke bomo pobirali tudi v angleščini ter k sodelovanju povabili tudi tuje ljudi, ki poglobljeno objavljajo o igrah, za fizično izdajo bodo pa ti prispevki prevedeni v slovenščini. Posebej se bomo posvetili tudi dizajnu in revijo približali najsodobnejšim, najbolj cool in najbolj smooth oblikovanim revijam na svetu, plus tega bodo noter celostranski foto eseji, tako da bo zadeva tudi estetsko zelo na nivoju. https://konecigre.si/ Vsi vljudno vabljeni k sodelovanju! Izjemno bomo veseli prispevkov, seveda pa tudi druge ponujene pomoči (prevajanje, urejanje). Denar za zagon je zagotovljen, isto tudi prvi prispevki in osebe. A več nas bo, bolj bo fajn in multidisciplinarno. Odprem še ločeno temo v prihodnjih dneh, ampak za malo načekirat in premislit, če bi kdo kaj napisal, objavljam že zdaj predogled v gostilni

V garaži sem slučajno odkril fotrovo staro Jerovšek kišto, pa me je prijela nostalgija. No, in to, da vsake tolk hočem špilat Gothic, Blade of Darkness ali pa NFS5 Porsche 2000, pa na koncu vedno obupam, ker je treba inštalirat 63 patchov in modov, da nato mogoče dela na sodobnem PC-ju Najprej sem bil malo razočaran, ko sm videl nalepko ATI Rage, potem pa odprem kišto, da jo spucam in zamenjam termalno pasto, pa opazim notri Voodoo 3 2000, Pentium III 450Mhz Slot 1 in Intel Seattle 2 matična. Jackpot. No, vsaj dokler nisem ugotovil, da je vseeno mal prešvoh za igre, ki jih hočem preigravat. Najprej sem gruntal, če bi šel ohišje retrobrightat, pa je proces mal dolgotrajen in zahteva preveč stvari, tko da sem se odpelu v Bauhaus, najdu pravi odtenek akrilne farbe, razmontiral vse skupaj in ga poštrihal. Na ebayu sem naroču nove nalepke Pentium III, 3Dfx in Windows 98. Na Bolhi sem odkril še zapakirane Windowse 98SE in zapakiran Diablo II za drobiž. Vse to in več sem imel svoje, pa je večina romala v smeti, ker kdo bi vedu, da bo to čez 20 let spet kul. Ko je bil tale PC zrihtan sem se glih ogrel za slabe finančne odločitve, tako da je bila želja sestavit ultimate retrobox, ki si ga v tistih časih nisem mogel privoščit. Pa more bit tak, da bo še znal poganjat DOS špile, a hkrati sposoben prešvical tudi še mid to late 2000's zadeve kot je prvi Far Cry ali pa Doom 3. Pognal sem ChatGPT, ki mi je naumil konfiguracijo z zadnjim in najmočenjšim Pentium III, t.j. Tualatin 1.4 GHz na matični Asus TUSL2-C ter Geforce 3 Ti 500 in pa 512MB rama. Sem hotel Geforce 4 Ti 4600, ampak naj bi s to serijo že bila prelomnica, ko je močno padla tako strojna kot programska podpora DOS-u. Želja je bila tudi najt enako ComTron ohišje, kot sem ga imel na svojem prvem PC-ju iz teh časov. In ko sem ga zagledu na bolhi, sem klical še preden sem sploh ceno pogledal. Moral sem nabavit celo kišto z vsem drobovjem, ampak jebiga, nostalgija je močna stvar. Pa še Windows Millennium licenčno nalepko ima gor. In točno ta okna sem imel plan zmontirat, ker sem jih mel na svojem prvem PC-ju. Lahko me kurcate kokr čte, ampak so zakon, velik bolj stabilni kot 98SE. Odvisno sicer od hardwara pa pazljiv moraš bit pri izbiri gonilnikov. Pri tej kišti sem reku, da bom šel v proper retrobright, ampak ko sem jo hotu razstavit, sem se hitr premislu, ker je preveč kablov oziroma ledic prilimanih na sprednji del, pa bi sigurno kej polomu. Tako da sem tud tega prebarval. Nato sem 1 teden visel na telefonu, Bolhi, Facebook marketplacu in Ebayu, da bi našel vse komponente, ki sem jih iskal. Večinoma so te stvari samo še na Ebayu in to s takim cenam, da te srat. Sem že praktično obupal. Potem pa kličem enga tipa, ki je mel oglas za IDE disk na Bolhi pa se mal zapričal z njim.Za foro ga vprašam, ti kaj maš pa kej od grafičnih? Pa pravi model "Pa mam Voodoo 1,2,3, Geforce 2,3,4, Rade ... "WAT? A maš slučajno Ti 500?" "Ja, to pa mam ja." "Ne me basat, kaj pa mogoče kak Tualatin?" "Mam dva ja" ... Stvar rešena. Skoraj vse stvari sem dobil pri enem zbiratelju, za recimo da malo boljše cene kot na Ebayu. Vsedu sem se v avto in odpelu v Krško po stvari. Mimgrede sva se zmenla še za en CRT monitor, ker pač retrobox brez katodnika ni pravi retrobox. Pridem domov, takoj vse sestavim, naložim "najslabše" Windowse v zgodovini in sprobam. Vse dela, ampak grafična ma idle temperaturo na 75 stopinj, tako da sem hitr vse razmontiral, spucal s 99% propanolom, dal novo Arctic Silver termalno pasto in zdej laufa na 62 stopinj. Posodobil sem tudi BIOS, ker je šele najnovejši pravilno podpiral Tualatine. Med vsem tem so mi pa poštarji iz Ebaya nosili raznorazne klasične špile iz teh let, ki sem jih pol izgubil, pol pa piratiziral, tako da sem zagonil kar lep kupček dnarja, da sem jih nabral nazaj. Predvsem za poštnino in carino no. Žal je bilo treba naročat iz otoka ali onkraj luže, če nisem hotel met nemških ali italjanskih verzij. Nekaj sem našel tudi na Bolhi. Čakam še GeForce 3, Pentium III in Windows ME ter 98 nalepke za na kišto, ostalo je pa zrihtano:

Otrok ima danes 15 dni in iz košare že občuduje očija, kako drobi glave puppetom

evo @Galko the verdict is in, igrica je drek, tako da brz v nakup za na polico (btw gow2 mam tut jst na polici, ampak je postavljen vodoravno, takorekoc kleci pred svojimi predhodniki) Za Starfield bi mogoce lahko rekel da je jack of all trades, master of none. Ampak se to ne drzi cist, ker v nekaterih elementih ni niti povprecen, ampak prej nezadosten in korak nazaj v primerjavi s svojimi "predhodniki". Kle mal stvai k sm si jih sproti belezil, sm probal mal uredit sam je verjetno vseeno mal brez repa in glave. Grafika je hit and miss, vecina notranjosti zaradi visokega stevila poligonov in kolicine samih objektov nasploh izgleda kar impresivno, po drugi strani velik del zunanjosti izgleda kot PS3 igrica z visjo resolucijo. naprimer Atlantis, glavno mesto, ki naj bi bil nek kronski dragulj civilizacije izgleda res ubogo, kdor je una drevesa in nasploh vse tam not zdizajniral in pozegnal je najvecji papak na svetu. NPCji so po vecini kisli, obrazna mimika res ni vec za leto 2023, brzkone omejiteh pogona*. Fizika je za posrat, sploh ragdol trupel je tok komicno slab, da more bit to nek inside joke pri Bethesdi, da so to v taki obliki izdal*. Gunplay je v osnovi dober, naceloma ena redkih nadgradenj v primerjavi s F4 in se da v njem kar uzivat, razlicnih orozij je dovolj in nekatera so kar kul. Ampak ni pa poteznega nacina ala VATS, tko da na koncu je spet downgrade (imas kasneje en slow time ability, je fun, ni pa isto kot VATS) Raziskovanje po planetih je bedno, raziskovanja po vesolju prakticno ni. Igrica sploh ni open world, je le skupek (velike kolicine) vecjih ali manjsih con. - povrsja planetov so kvadratne mape, kjer se na robu zaletis v neviden zid - iz vesolja ne mores prosto lete do planeta, da bi pristal na njem (gres skozi teksturo planeta) - ne mores letet po povrsini planeta - ... Vse te stvari je imel 10x bolje narejen 7 let star No Mans Sky*. Tko da na koncu je nekega zares raziskovanja malo, vecino casa pa gledas loading screene med conami. Te znajo bit tudi zelo slabo povezane, recimo v Atlantisu imas neke trgovine, ki so del mape mesta, spet neke druge (Outlander naprimer) kjer pa so v mestu vrata in potem po leading screenu imas notranjost trgovine, neko malo sobico (verjetno omejitev pogona*). Ni mini zemljavidov vecjih lokacij (mest), vsaj ikonce za vendorje itd bi lahko nardil al neki, tist surface map pa tut sploh nimam pojma tocno cemu naj bi sluzil, kompletno neuporabno je. Fast travel je sploh nekonsistenten, enkrat lahko iz ene kleti v pizdi matrni uporabis fast travel na nek cist tretji planet, drugic fast travel ni dovoljen (fast travel je tok kljucen del igrice, ko se ga navadis in ti ga igrica potem na nekih nerazumljivih mestih ne dovoli je zelo motece). Naprimer enkrat te na atlantisu fukne v pravi district ko fast travelas do mission waypointa iz druge galaksije, drugic te fukne v en random district in mors pol se z vlakcom it v pravi district (govorim ce iz mission menija kliknes travel na mission waypoint, ne ce ga neki na roke izbiras na mapi), takih primerov je blo sicer manj, tko da so mogoce dejansko bugi. Tudi leveli so nesmiselno loceni, recimo "the key" vesoljska postaja, najprej dockas v nekem predlevelu, kjer je basically samo hodnik do enih vrat in tam spet cakas loading screen da prides do jedra postaje, kjer je dejansko folk in vse. Tisto prva cona je samo kulisa, kjer se vidi tudi vesolje ven. Pomojem spet omejitev pogona*, ker v vecjih notranjostih vesoljskih postaj nikoli ne vidis vesolja, kar je spet ena velika zalost za vesoljsko igrico. Nasploh je fast travel, navigacija, meniji in vse s tem povezano res totalno v kurcu. Isto je z inventory managementom in na sploh z navigacjo po vseh menijih, od inventorya do skillov, starshipa, starmapa, misij, vse je res neintuitivno, uporabniku neprijazno, zgleda kot da bi blona hit skup spacano od vecih ekip. Community je par dni po izidu naredu mode za menije, ki so svetlobna leta pred vanilla meniji, res neverjetno no. In to nebi bil tak problem, ce nebi skor pol casa prezivel v menijih. Vecina levelov je narejenih brez domisljije, neizkoriscen potencial. Mesto Neon naprimer je nekdo omenil, da je hud in sm mel visoka pricakovanja in pol res najvecje razocaranje. Cel Neon v Starfieldu skupaj ne premore duse, arhitekture ali domiselnosti ene random ulice iz Cyberpunk 2077 Night Citya. Brez pretiravanja. Tudi mesta sama so v resnici zelo majhne cone, vecina mest je razdeljenih na vec con, kjer mas spet loading screene seveda. Spet omejitev pogona*. Tudi level design notranjosti raznih "dungeonov" je narejen povecini genericno in razen izjem (nek zapor v eni od misij) cisto linearno. Sicer so prefabsi v notranjosti zgradb res detajlno narejeni in grafika je notri kar impresivna, ampak kot celota vse izgleda ze 100x videno. In pa res glupe design odlocitve, naprimer zracniki v misijah kjer nej bi sneakal so tok visoki da lahko skaces v njih in na polno osvetljeni... To so mogoce komu malenkosti, sam vsaka taka malenkost je men ful immersion breaking in doda k skupno cist kisli izkusnji. Kje so HL casi kjer si mel res obcutek crawlanja in ujetosti v zracnikih? Space combat je res basic in igralcev skill prakticno nima nekega resnega vpliva na izid, vazno je samo kako visok level so nasprotniki in kako mocno ladjo in orozja imas sam. Ena vecjih bruk mi je tut, da v vesoljski igrici nimas dejanskega space walka, torej da bi v vesolju sel izven svoje ladje itd. In to kljub temu, da so zdizajniral premikanje v brezteznostnem prostoru in se ga uporabi v templjih ki so del main story misije. (space walk je sicer mozen ce uporabis konzolo ali mod, sam itak ni nobenega contenta, tko da ga lahko uporabis zgolj za obcudovanje svoje ladje al pa vesoljskih postaj). Dialogi so se bolj poenostavljeni v primerjavi s prejsnjimi Bethesda igricami, bolj zgornji odgovor je vedno pozitiven, bolj spodnji negativen, najvecja smet je pa, da velikokrat (mogoce vedno, nism testiral) nima nobenega vpliva na izid. Izberes najnizi negativen odgovor pa te v naslednjem koraku prestavi nazaj na isto izbiro, dokler ne izberes pozitivne izbire. Ali pa imas na izbiro dve nasprotujoci opciji ampak neglede na to katero izberes dobis isti odgovor. Naprimer random misija, nek security code rabis in sem ga slucajno nasel ze pred pred dialogom z NPCjem, kjer se mi pojavita dve opciji "kje dobim sec code" in "sorry to bother you", izberem "sorry to bother you" in ona mi vseeno iz nic rece kje najdem sec code. In to je en od mnogih primerov, tako da na koncu je zadeva res samo filler, nima pa nobenega vpliva na izid. Tko da v primeru starfielda cist razumem bigbossa (al kdo ze vedno skippa cez dialoge), ker so sami sebi namen. Questi na sploh se mi v vecini tudi zdijo cist genericni (sam ok, kaj novga lahko pri oblikovanju questov sploh se izumijo...) ampak najslabse je pa da vecina questov ima tocno dolocen izid in dejanja in dialogi majo malo vpliva nanje. Base building je se en segment, ki je res ogromen step back od Fallout 4, pa je to skor 10 let stara igrica istega razvijalca. V bistvu imas na voljo samo nekaj prefabriciranih modulov, vecina jih ze samih po sebi izgleda res slabo, ostalo pa potem samo nekeiteme znotraj tega postavljas. Imas dodane te nabiralnike resourcev itd, tko da to je novo, samo kar se pa kreativnosti tice je pa res brez vsebine. Niti temeljev ne mores postavit, da bi mel neko urejeno flat podlago za grajenje baze (kot workarround lahko postavis stotine preprog eno na drugo, da naredis nek obcutek temeljne ravne povrsine). Kot vecina elementov v igrici je tudi grajenje narejeno res najbolj basic in se ga hitro navelicas, ker enostavno ne nudi nobenega zanimivega izziva, contenta ali neke nove mehanike. Skillov je ogromno, sam ker je igrica tko glomazna, si ne predstavljam da bi jo sel 5x preigrat, da bi naredil vec specializiranih buildov. Hkrati pa veliko stvari ki jih odklenes potem ne uporabljas, ker so prevec plitko narejene in se jih navelicas. naprimer za grajenje baz moras kar nekaj resourcev in casa porabit, da odklenes naprednejse module, samo na koncu je grajenje bas se vedno isto plitko in nezanimivo. Drugace ima igrica tudi kar nekaj bugov, ko kak NPC ne odpira ust, ima moski glas ceprav je zenski model (no tranfobo), se NPCji zaletavajo v stene ali letijo napol v zemlji, cisto v slogu bethesda igric ampak se mi zdi, da manj kot v predhonikih. Mel sm tut en game breaking bug, ki sem ga moral resit s s skipanjem dela misije preko konzole. Bolj so me motile nate immersion breaking stvari ko recimo tvoj companion v kavbojca oblecen hod zravn tebe po top secret military facility, ti si moras na vse pretege prizadevat da se ne uizdas in da dobis security clearance zase vsi NPCji so pa glede njega samo "oh, hes with you, carry on then, vse je ok" (pa e mors se v tej misiji znebit companiona). Igrica ima nekaj zabavnih elementov, ki pa jih vecino odklenes sele kasneje in do tega "kasneje" moras prebrodit skozi ogromno kolicino genericne driske. In pa tudi ko jih odklenes so bolj plitki od predhodnikov ali konkurence. Manjka tudi nekih wow elementov, dogodkov, scen, lokacij, set piecov, karkoli in nakoncu manjka obcutek, da si nekaj dosegel. Za razliko od neke GOTY material igrice ala Elden Ring, kjer po 100 urah pogledas nazaj in si reces whoa res sm delc prsu, bos kle samo skomignil z rameni, ker se ti zdi kot da se sploh nisi premaknil. igrica ima ogromno contenta, ampak pri vsem gre za veliko ponavljajocih se copy/paste stvari * Za konec samo se tole, na vec mestih sem dal zvezdico, ker se mi zdi da je marsikatera tegoba te igrice vezana na to. Igrica tece na njihovem creation engine 2 pogonu, ki je ene 37x posodobljena in zaflajstrana verzija dobesedno 26 let starega pogona (google it up ce kdo ne verjame), to se res res mocno obcuti na vsakem koraku in zato ima igrica tudi tak feeling, da si jo ze 10x preigral oz da je reskin neke stare zadeve, ker enostavno omejuje ambicije, ki jih sicer ima Starfield in jih zapakira v kalup predhodnikov.

Evo kupil karti benetke - vilna za 50 in riga varšava ljubljana za 140eur, od petka do ponedeljka (čez velikonočne praznike) iz vilne sem šel do mesta Visaginas (enak tip mesta kot pripyat, tudi je bilo namenjeno delovanju bliznje jedrske elektrarne (ignalina powerplant) ki je sedaj že v razgradnji. Potem sem štopal čez mesto Zarasai, šel peš čez mejo, in spet štopal do drugega največjega latvijskega mesta - Daugavpills. Je pretežno rusko govoreče mesto, cca 80k prebivalcev. Od tu pa ponovno z vlakom do Rige. Šel sem tudi na baltijsko morje, mal počekirat. letališče Vilna huda imena za ptiče reka Daugava, teče tudi skozi Rigo Serijo Černobil so snemali v Litvi ker imajo boljše ohranjene te tipe blokov tradicionalna hrana za probat z vlakom Visaginas štop do meje z Latvijo peš čez mejo tale tovornjakar me je peljal, ravno je peljal iz Gorenja v Moskvo belo tehniko vlak do Rige retro Airbnb (35eur) Varšava

Lani sem obiskal zahod ZDA, zato je letos sledil meni ljubi jug. Potovanje je bilo relativno kratko (11 dni). Obiskal sem 6 zveznih držav, naredil približno 3500 km, praktično sem se vsak dan selil. Prvotni plan, ki pa sem ga moral zaradi izgubljene prtljage (pohodna oprema) rahlo spremeniti Dejanska pot Kljub temu, da sem ogromno prevozil, je bila vožnja nadvse enostavna. Mest sem se večinoma izogibal, ceste so lepe, gužve ni, vozniki nenormalno obzirni. Čeprav sem delal med 300 in 600 km na dan, nisem bil utrujen. Američani res lepo vozijo, kot zanimivost, če te pohopsajo na radar, med tem ko je delo na cesti, je kazen dvojna. Če povoziš delavca, zapor. Zelo visoke kazni imajo tudi, če mečeš smeti iz avta. Dan se začne z ameriškim zajtrkom. Tale zadeva te energijsko drži po konci cel dan. Kavo dotakajo stalno (kot v filmih), je pa dokaj švohotna, vendar se navadiš. Kader je neverjetno prijazen, odprt, vendar ne na posiljen način. Sistem napitnin je zoptimiziran, ravno tako plačevanje samo Po jugu je takih cerkvic malo morje, so sicer zelo skromne, večinoma baptistične. Orožje v njih ni dovoljeno Seveda, BBQ. Brez tega ne smeš videti juga. Tole je sicer brisket (goveja prsa), ki je tradicionalen v Texasu (žal ga nisem obiskal). V Carolinah so bolj znani po prašičih. Zelena reč je listnati ohrovt, poleg okre najbolj uporabna zelena reč na jugu. Petarde so kot cerkve, na vsakem koraku Spal sem večinoma po cheap obcestnih motelih, ki pa niso tako poceni (70 - 100 dolarjev na noč). V bistvu je spanje najdražje v USA, vse ostalo je primerljivo z nami, če ne celo ceneje. Počutil sem varno, čeprav te tak napis malo prestraši. Incidentov ni bilo, edino eno noč, me je prebudil model, ki je spraševal, če sem jaz naročil crack...ko sem pojasnil da ne, se je opravičil in šel. Tisto noč vseeno nisem več zaspal... Alabama je znana po svoji BBQ pripravi piščanca, ter njihovi beli omaki. Ker naredijo ogromno bbq-ja, potrebujejo tudi proper smoker Takih Stephen King vibov, je ogromno Ogromno imajo tudi prodajaln alkohola, so pa do popivanja na ulici netolerantni in hitro fašeš kazen ali celo zapor...za turistične točke to ne velja. V Savanah sem obiskal mikro pivovarno, kjer se je zopet izkazala njihova gostoljubnost, na koncu sem se moral skoraj skregati, da sem lahko pustil vsaj napitnino, ker računa ni hotel izdati, po 6. pirih Čeprav jug ne slovi po naravnih presežkih, za razliko od zahoda, se tudi tukaj najdejo biseri. Tole je providence canyon. Sladkovodni raki se veliko jedo po jugu, odlična delikatesa, je pa veliko obiranja. Bombaž. Zadeva, ki je bogatila jug, konec koncev se je zaradi njega tudi začela državljanska vojna. Muzej posvečen trpljenju črnske rase. Sam sedaj nisem opazil kakršne koli segregacije, ravno tako tudi woka ne. Prohibicija je bila v USA resna zadeva, sploh na jugu, ker se je ogromno Moonshinalo, v končni fazi se je tudi Nascar razvil zaradi predelav avtomobilov za namene bežanja pred roko pravice. Spanish moss je še en predstavnik juga. Gre za rastlino, ki spominja na lišaje, vendar to ni...doda pa jugu ta res misteriozen vibe (RDR2 fani) Pastrami. Sicer gre bolj za severno/kanadsko jed, ga lahko okusiš tudi na jugu. Tradicionalno notri sicer ni sira, ta ga je imel. Ameri so res veliki domoljubi, zastavo vidiš viseti praktično na vsakem vogalu. Sem pa videl tudi ene dve confederate flag Aaa, slavni Bourbon street. Zame popolnoma brezvezen, kot vsa ostala popularna mesta...Isto kot Vegas: freak show. Sicer kot trivia, New Orleans je bil včasih francoski, kar se še sedaj pozna. Ker je pa Napoleon potreboval denar za (o)hranjenje svoje vojske, ga je za drobiž prodal Jeffersonu. Takole se pa čaka v vrsti za dobro hrano. V tem primeru jambalaya, nekašna paella... Aligatorjev je po močvirjih ogromno, splača se it peljati s Airboatom Ko narediš tako hud komad, da ti ga dajo na vse meje zvezne države... V Luisiani so poplave stalnica, zato so vse hiše kaka 2m od tal Mississippi pomeni velika reka. Res je velika, tako zelo, da deli dve zvezni državi. Southern fried chicken. Pozabite na KFC, v kakšnih lokalnih kotičkih dobite real deal. Sicer ga pohajo zelo drugače kot mi. Zraven je pohana okra. Ravno na 20 letnico njegove smrti, sem se zapeljal tudi do rojstne hiše Johnnya casha Walmart gre v korak s časom...že tako zavaljenim Američanom, ponuja električne nakupovalne vozičke, seveda sem ga moram sprobati Bencin je približno enkrat cenejši kot pri nas Nashville White castle, tolk so hecno majhni burgerji, da komot poješ 8 komadov Atlanta Ogromno je takih napisov Tole sem tudi prvič videl. Ko gredo na dopust z avtodomom, za seboj vlečejo svoj avto. Kolesarjev praktično ni. Če mene vprašate, je to glavni krivec za njihovo debelost. Za simbolično ceno kupiš kozarec in nato refilaš po mili volji...Tudi sicer po turističnih ulicah malo pijejo pivo ali pa vino. Precej raje imajo sladkaste zmrzline, kamor dodajo kak alkohol. Chattahoochee nosi ogromno indijanske zgodovine, tukaj se je zgodilo veliko gorja

Evo, jaz sem pa danes prevzel ključe svojega prvega lastniškega stanovanja v LJ. Pri 45 bom debt free, dosti okej ratio. Zdaj pa mesec ali dva sobivanja s taščo in tastom med renovacijo XD

DaCapo vs. Bloodborne:

Mortal Kombat 1 za Switch

Nezadržno se bliža Black Friday 2023! Ker zaradi obilice vsega moramo vsaj nekoliko gledati na cene, bom z veseljem pregledal, kako ugodno ponudbo zadev, ki nas zanimajo/družijo: - igračke - konzole in dodatki - PC komponente - naročnine - lubrikanti - hladilni geli za butthurt in mnogo več... Vabljeni, da delite najdeno ponudbo s sotrpini!

Vse kaže, da naslednji teden končno uradno napovejo GTA 6, zgodaj decembra pa pride trailer Upam, da se bodo prednaročniki GTA 6 iz leta 2016 spomnili na to, da so prednaročili igrico

majstr teb se orosi oko k zjutri na radiotu temperature po sloveniji berejo let's be real

Hvala vsem Evo ga malega gaymerja

Evo konzolaši, danes je moj roj. dan. Nikol mi ni blo všeč, da ga imam takoj po novem letu, letos sem pa nekako dobre volje. Nisem zmačkan in mislim, da si bom naredil en aktiven dan. Fizično aktiven, bral bom knjigo in igral Psychonauts 2 (tale igra je pa zabavna morm rečt, nič slabša od prvega dela, zna bit, da celo boljša).

Dej prav nočem se vtikovat v tvoje izpade, sam srsly človek, kje ti živiš . Te ne poznam, ampak od tega, kar si delil na forumu, je vse precej žalostno: pri koliko ene 38 letih nisi bil zmožen končat niti faksa, nimaš nobene objave ali nastopa na konferenci, ki bi ti dali procent relevantnosti o tematikah, ki jih nagovarjaš, pač objektivno imaš toliko relevantnosti kot klošar pod mostom, subjektivno pa tudi ne kaj dosti več. Delovno dobo si not prinašal dobesedno z razvažanjem McDonalds vrečk, ostali prosti čas pa porabljal, da si imel monologe v Gnojišču, deep web izbi obskurnega računalniškega foruma, namenjenega offtopic ramblanju. Tuki nastopaš z nekega večvrednostnega kompleksa, kako ti "učiš ljudi", v resnici pa greš 90 % uporabnikom na kurac in tvoji sledilci so bili dobesedno največji incel čudaki, pa še ti so pol videli, da si nek weirdo s plesnijo v sobi in so ti nehali sledit. Da ne govorim, da nisi zmožen zmešat jebene moke, kvasa in soli, da bi naredil testo za pico, srsly človek pa koji kurac tebi daje kakršnokoli pravico za vzvišenost. Skrij se v najtemnejši kot sobe, da te ne vidi oko poštenega in navadnega človeka, pa tam še enkrat premisli svoj lajf, ker si na vlakcu direkt v propad

shutup and take my groschen!!

Let there be light.

To si dej maš cel FROM SOFT pokrit

Vlak do Brašova Gara de Nord v Bukarešti Po mestu Najtežja zgradba na svetu, za pentagonom druga najvecja vladna zgradba na svetu majo radi polento večerni vlak Bukarešta Kišinjev vagon bar zapečateno da ne švercajo cigaret moldavija ima širši razmak med tiri in je potrebna menjava sklopov koles ker ima punca ruski pasuš so nama zavrnili vstop v moldavijo čez reko nazaj v romunijo Iasi Punca je potem ostala v Iasiju jaz pa sem šel z maršrutko v Kišinjev in direktno naprej v Tiraspol Že čez mejno kontrolo, mesto Bendery booking za 18eur tipični sovjetski flet nekoč so vsi te vlaki šli čez mesto, sedaj ni več nobenega nazaj v kišinjev šerif tiraspol klub vsaj stal niem Kišinjev to je to. Sovjetska izkušnja 2023 preden se zakuha kakšna vojna...

Tri tedenski trip po Indoneziji, okvirno takole: prihod v Jakarto, potem 4-dnevni trek po Papui (Wamena in Baliem Valley), 4 dni potapljanja na Raja Ampat (otok Kri), kratek 2-dnevni postanek na Baliju, potem pa še 4 dni potapljanja in drajsanja z ladjico na Floresu (Labuan Bajo in Komodo) in mimo Jakarte domov. Imeli smo 8 internih letov, tako da je kar veliko časa šlo za premike. Jakarta by night Otročad na enem od trgov. Zahodnjaki smo jim zanimivi in se želijo fotkat z nami. Wamena, obisk pri enem od plemenov Dani ljudstva. Pred časom so bili kanibali, danes (menda) ne več. Plemenski tabor. Moški imajo tradicionalno "oblečene" le koteke. Gostija pri plemenu. Pujs pečen na vročem kamenju + zelenjava. Mumija 300+ let plemenskega poglavarja Na treku po dolini Baliem. Kar nekaj podobnih mostov smo prečkali. Med prečkanjem ni dobro razmišljat o usposobljenosti "arhitektov in gradbincev" Tipične vasice v Baliem dolini Kontrast.. nekateri člani plemena se oblačijo tradicionalno (koteka), nekateri pa v oblačila. Postanek pri trgovinski postojanki. Prihod s čolnom na otok Kri. Po vsem Raja Ampatu so značilne take hišice na kolih. V vodi pod hiško plavajo mali morski kužki, par metrov stran je čudovit koralni greben z želvami, tisoči ribic vseh barv.. rajsko. Vasica Sauwandarek Otok Kri Piaynemo Že na Baliju, tempelj Tanah Lot Cibetovka Kopi Luwak, menda najdražja kava na svetu Jama Rangko.. ..s prijetnim jamskim jezercem za kopanje. Voda prijetnih 27 stopinj. Night market na Labuan Bajo Otok Kelor Sončni zahod s tisočimi netopirji - letečimi lisicami, ki se vsak večer odpravijo na sosednji otok po hrano Sončni vzhod na fotogeničnem otoku Padar. Za to sliko sem moral vstat ob 4:30 Za konec pa še Komodoški zmaj, oz. varan.

Danes sem imel rezerviran obisk in testno vožnjo teh dveh toyot. Vse urejeno v naprej, o obisku je bil obveščen tudi direktor Toyote Adriatic in japonska ambasadorka ga. Akiko Yoshida. Več dni sem jedel samo sveže ribe, pred odhodom pa sem si že na frišno zabril tiča na nippon piko. Prideva z ženo v salon ob Letališki, pričaka naju vodstvo podjetja in solistka s flavto. Ženska gre mimo protokola direktno do Yaris Crossa in ga ošine z očmi morda za stotinko sekunde. Na obrazu dobi enak izraz kot ko me je prvič vidla golega: razočaranje, obup, bes. Pomakne se dva metra naprej, kjer soji Corolla Cross. Slednje niti ne pogleda, temveč se samo obrne in zapusti salon. "Česa tako grdega nisem še videla v življenju. Pelji me domov. Takoj." Toliko o tem.

V velikih kitajskih mestih so originalne Lego kocke navkljub množici ponaredkov vse bolj priljubljene. Samo v preteklem letu se je tam odprlo kar 60 novih Lego štacun, roba pa se nalik vsemu zapadnjaškemu prodaja za med. Pri tem prednjači bogataški Hong Kong, kjer so iz lego kock celo makete v muzeju, v razcvetu pa je zbirateljski ‘aftermarket’. Če navdušenca zanese na tisti konec, mora obiskati dvoje prav posebnih lokacij, pri čemer ne cikam na čisto povprečen uradni Lego Store. Prva je Let’s Go Store na glavnem Nathan Roadu, ki sicer ni od Dancev blagoslovljena, je pa po mojem najbogatejša legoidna štacuna na svetu, pa sem jih obiskal jako mnogo. Lokal v treh velikih nadstropjih sredi mesta vodi lokalni premožnež, na policah pa je poleg celotne aktualne ponudbe vključno s tisto ‘hard to find’ moč najti še večino setov preteklih let, pa tudi marsikaterega starejšega, celo omejene izdaje z vseh koncev sveta. Od večine cuusoojev prek preteklih sezon minifigur, od Perzijskega princa do ‘mojega’ Starshipa, od Comic-Con izdaj do prvih arhitekturnih maket. Cene še živih škatel so primerljive z evropskimi uradnimi, dočim so upokojene kajpakda zabeljeni. V vitrinah je sestavljenih čuda dioram, bo pa ljubitelj zaman iskal moce in kakšne res stare kocke. Pravzaprav je čudno, da ni na ogled nič starejšega od recimo dveh dekad, kamoli kaj iz naše mladosti ali celo prvih sestavljank. Muzejska vitrina z retro šatuljami bi bila docela na mestu. Pretekle sezone Minifigures 5€ do 12€ 21104 Curiosity Rover: 400 € 21101 Hayabusa: 400 € 21100 Shinkai: 1200 € 21304 Doctor Who: 230 € 71006 Simpsons: 510 € 70816 Spaceship: 290 € Drugi zanimiv lego plac je le nekaj križišč severneje, v nakupovalnem središču In's Point. Gre za skorajda skladišče, ki drži vso mogočo kolektorsko robo, med katero je največ animejatih kipcev in lego kock. To niso privlačne trgovine, marveč le serija malih špajz, do stropa naloženih s škatlami z vseh vetrov, kamor se ne prideš divit, marveč zgolj kupit. Ponudba je sicer omejena, a vseeno najdeš mnogokaj, od posamičnih figur do presenetljivo poceni setov. (1 evro je dobrih 8 hongkonških dolarjev.) Recimo: 10302 Optimus Prime: 120 € (evropska cena 180 €) 21334 Jazz Quartet: 70 € (evropska cena 100 €) 76917 Nissan Skyline in večina Speed Championov: 17 € (evropska cena 25 €) 75335 BD-1: 75 € (evropska cena 110 €) 76339 Trash Compactor: 67 € (evropska cena 100 €) 75334 Obi-Wan vs Darth: 36 € (evropska cena 55 €) 10305 Lion Knights’ Castle: 295 € (evropska cena 400 €) 21326 Winnie the Pooh: 67 € (evropska cena 110 €) 40589 Pirate Ship Playground: 12 € (zbirateljski set z evropsko postavko 20 €) Skopiranih, ponarejenih setov v slogu Justice Magiciana, Bat-Herota in Star Wart, ki jih je bilo še par let polno vsepovsod na Kitajskem in v Hong Kongu, zdaj ni več videti. Gotovo se še vedno kje prodajajo, vsaj na Aliexpressu in drugih spletnih tržnicah. Toda tistim, ki si danskih gradnikov ne morejo privoščiti, proizvajalci, kot sta Loz in Sembo, nudijo domače, cenejše kreacije. Resda so smernice navdahnjene po Legu, toda stvaritve so avtorske. Kdor pozna kitajske kocke z Alija, od koder pridejo v neuglednih vrečkah, bo presenečen nad privlačnimi škatlami, vsaj polovico nižjimi cenami napram Legu in presenetljivo bogati ponudbi, ki je v pri nas dostopnih internetnih štacunah sploh ni. Res veliko je različnega cvetja in druge flore, pa umetniških setov, hrane, naprav v slogu Appla II ter kasetofona, gradbenih strojev, arhitekture, vesolja in vojske, celo balističnih raket. Licenc je komaj kaj oziroma gre za nam nepoznane robote in punčke iz kitajskih risank. Prepoznavni so mi bili le Popaj, Mali princ in Astroboy. Zaradi nelicenčnosti so ‘tehnični’ avtomobili, ki so zgolj podobni ta zaresnim, manj privlačni. V Guangdžovu sem odkril nek grosistični magazin, kjer je tega res veliko in po ugodnih cenah. Mimogrede, kitajski juan je vreden sedmino evra, torej so tiste male modularne trgovinice manj kot tri evre, Legu podobno cvetje 15, ta največje tehnične škatle pa tja do 50 €.

Še nekaj slikovnih utrinkov. Kyoto Fushimi-inari (Kyoto) Uji Nara Bambusov gozd (Kyoto) Kinkakui (Kyoto) Himeji Miyajima Hirošima Shirakawa Takayama Kanazawa Fuji Tokyo

Končno se mi je uresničila življenjska popotniška želja, da obiščem Japonsko. Do Japonske imam en poseben odnos, še sam ne vem zakaj, in celo življenje sem govoril, da bom enkrat šel. Ampak to sem samo govoril, dokler ni enkrat žena prišla domov in rekla, da je gledala za karte in ali zdaj greva ali ne greva J Če ne bi bilo nje, bi še danes samo govoril, priznam J. Torej, kupila sva karte pri China Airlines z Dunaja, ki so naju prišle 1600 evrskih. Govorim za oba. Potem sva kupila še 14-dnevni JRPass. JR je podjetje, nekaj podobnega kot Slovenske železnice, ki ima bogato mrežo javnih prevozov po Japonski in s to karto sva imela pravico koristiti vse njihove prevoze za 14 dni. Vključno s Shinkansen vlaki, pri katerih bi naju drugače na licu mesta samo karti iz Tokia do Kjota prišli 200€. Dva JRPassa sta naju prišla 600€, so se pa s prvim oktobrom podražili za 80%. Ker imaš od nakupa čas, da jo aktiviraš tri mesece, sva jih na srečo lahko kupila še pred podražitvijo. Na voljo so eno, dve in tri tedenski. In namenjeni so zgolj turistom, aktiviraš jih lahko le s predložitvijo potnega lista. Isto pri JR sva naročila tudi hotspot napravo za dostop do interneta. Napravica izgleda kot telefon in je prišla cirka 100€. 26. oktobra popoldne sva se torej odpravila proti Dunaju, saj naju je zjutraj čakal let proti Tokiu z vmesnim 3 urnim postankom v Taipeju. Na Dunaju sva prespala, ker nisem hotel vozit ponoči. Zjutraj sva pustila avto na Panda parking in čakal naju je 11 urni polet v Taipei. Na avionu smo dobili 2 še kar solidna obroka in potem na 3 urnem poletu iz Taipeja v Tokio še enega. Imela sva srečo, saj sva sedela poleg nekega para, ki je šel na Japonsko že tretjič in sta imela vse v malem prstu. Ko smo prišli na Narita letališče v Tokiu, sta nama ful pomagala. Prevzela sva internet in aktivirala JRPass. Na avtomatu vzela dve Welcome Suica kartici in na vsako naložila 10.000 jenov, to je okrog 65 evrov. S temi karticami lahko plačuješ skoraj povsod, v trgovinah, in najpomembnejše, javni prevoz. Nato sva se z Narita Expressom (ki ga krije JRPass) odpeljala na postajo v Tokio in prestopila na Shinkansen za Kjoto. Vožnja je trajala slabe 3 ure. Za foro sem vključil Triglav Drive aplikacijo, peljali smo 302 km/h, in aplikacija ni registrirala, da je karkoli narobe. Novembrsko vožnjo sem izpolnil v uri in pol J. Vlak pa teče popolnoma mirno in tiho. V Kjoto sva v hotel prišla okrog 22h. Bila sva utrujena in lačna, zato sva šla v eno luštno majhno restavracijo v bližini hotela. Teh majhnih restavracij je ful. Notri je pet, šest miz in so res prijetne. Jaz sem naročil svinjski zrezek z nudli in popečeno zelenjavo, žena pa piščanca s popečeno zelenjavo. Zraven sva dobila še skodelico odlične porove juhe, riž in tufu, jaz sem naročil še pivo, žena pa čaj, ki je v restavracijah ponavadi zastonj. Račun: 12€! Šokiran sem bil nad nizkimi cenami hrane. Tudi kasneje v Tokiu, v katerem takoj vidiš, da je vse dražje, nikdar nisva dala za večerjo več kot 25, 30€. Za oba. In jaz sem vedno pil pivo, ki je proporcionalno glede na hrano kar drago. Pod 4€ ga ni nikjer, še v trgovinah je skoraj 2€. Zanimivo je isto s kavo. Glede na ostale cene je kava kar draga, 3, 4€. Torej, cene hrane prijetno presenečenje in še en dokaz, kako drago je vse pri nas. Japonca bi bilo sram, da bi ti za pico računal 15€. V Kjotu sva si ogledala tradicionalne ulice, Hanamikoji, Ninenzaka, Sanenzaka, tempelj Kiyomizudera, ki je sestavljen brez žebljev, sprehodila sva se po filozofski poti do Higashijama vrta, ki je noro lep, čeprav dokaj majhen. Pri templju Kiyamizudela naju je naskočilo 5 študentov in naju prosilo, če naju lahko vodita čez tempelj, ker delajo en projekt za šolo. Potem so naju spraševali zakaj sva prišla na Japonsko in ko sva rekla, da nama je Japonska res všeč in da so zakon so bli čisto navdušeni in srečni. Pol sm jim pokazal še sliko svoje Honde in so bli še bolj srečni. Razen ena študentka se je zasmejala in rekla, ja jaz pa delam prakso v Toyoti, pa sm reku, ja sj Toyota je tut kul J Nasploh dajo res veliko na pohvalo. Ko rečeš v restavraciji, da je bilo dobro, ali pa da je kava dobra, ti najraje sploh ne bi računali. Pohvala jim pomeni vse. En dan sva se odpravila na jug v Naro. To je neko mestece južno od Kjota, ki ima tempelj Todai z največjim kipom Bude na japonskem in ogromen park v katerem se sprehajajo srnice, ki so popolnoma navajene ljudi in ti jedo z roke. Prav luštno je. En dan sva šla na Fushimi-inari. To je hrib nad Kyotom, ki je prepleten s potkami in toriji. Torijev je več kot 10.000 ter si velikokrat sledijo en za drugim in imaš občutek, da hodiš čez tunel. Noro lepo. Ogledala sva si tudi bambusov gozd v Arashiyami in zlati tempelj Kinkakuji. Nekje sem prebral, da je ta bambusov gozd največkrat fotografirana stvar na svetu. V Arashiymi sva šla tudi v park opic. Park je na vrhu hriba, hodiš kakšnih 40 minut v klanec, na vrhu pa je tak park, v katerem prosto živijo makaki. Lahko jih tudi futraš ampak zaradi preprečevanja preobžiranja lahko vsak dobi samo eno vrečkico hrane. Jaz jih niti nisem. Po parih dneh sva šla na Shinkansen in v Hirošimo. Na poti sva se ustavila še v Himejiju in si ogledala tamkajšnji grad, oziroma trdnjavo. The White Castle. Noro, ko stopiš s postaje dol ga že zagledaš kako se vzpenja kakšen kilometer stran in je res veličasten. V Hirošimi sva prvi dan spala na otoku Miyajima. Nisva niti vedela, da sva dobila tradicionalno sobico s tatamijem, posteljo na tleh in nizko mizico za pitje časa. Kul. Na tej Miyajimi je tisti ogromen tori na vodi, do katerega greš lahko peš, ko je oseka. Turistov pa toliko, da se ti zmeša. Hvala Bogu sva tukaj spala, saj se popoldne turisti spokajo nazaj na celino, ker večina pride samo na enodnevni izlet, trajekti pa pozno popoldne nehajo vozit, tako da imaš proti večeru in zvečer ljubi mir. Naslednji dan sva šla z gondolo na vrh 550m visoke gore Misen. Sicer te gondola ne pripelje na vrh, imaš še slabo uro v klanec. Na vrhu je tempelj, v katerem že od leta 800 gori ogenj. S tem ognjem so tudi prižgali plamen miru za spominski park v Hirošimi. Na vrhu sva tudi srečala še dva slovenca. Popoldne pa v Hirošimo, ki je res lepa. Vidi se, da je novo mesto in v tem pogledu drugačno od Kjota, saj nima tradicionalnega predela. Ogledala sva si muzej o bombardiranju. Grozljivo. Večer pa sva preživela v spominskem parku, kjer je tista preživela stavba in ogenj miru, pri katerem se prikloniš žrtvam bombardiranja. Tukaj vlada res en tak čuden občutek. Eni pravijo, da je tak težak občutek tudi v Normandiji in Auscwitsu. Čeprav, ne bom rekel, da je občutek težak. Park preveva ena taka spokojnost, povsod so razni spomeniku miru, v muzeju neprestano ponavljajo mir, mir, mir. Imel sem občutek, kot da so sprijaznjeni s tem in da je poudarek na tem, da je treba narediti vse, da se kaj takega ne zgodi več. Skratka, kraj moraš prav absorbirati in šel sem v trgovino po pivo, ter sedel eno uro in pol na klopci v parku in opazoval okrog sebe. Na žalost mi je zmanjkalo časa za obisk Mazdinega muzeja, saj sva zjutraj odrinila proti Takayami. To je dokaj tradicionalno mestece proti severu. S Shinkansenom do Nagoye, potem pa na navaden vlak proti Takayami. Poleg tradicionalnih uličic v mestu sva si privoščila tudi njihovo znano hida govedino. Na srečo sva ravno še dobila rezervacijo mize v restravraciiji. No, tole je bila pa drago, dva 150g zrezka sta 150€. Ampak jebiga, enkrat v življenju sem tam, bom probal. Je bila pa res dobra J. En dan sva šla v Shikaragawo, tradicionalno in idilično vasico. To pa je idila, tukaj živeti bi bil pa čisti zen. Potočki tečejo med hišami, hiše so tradicionalne kmečke, vse imajo slamnate strehe, ki jih menjajo na 30 let in takrat pride pomagat vsa vas. Naslednja pot naju je vodila v Kanazawo, še bolj na sever. Najprej z navadnim vlakom do Toyame, potem pa s Shinkansenom do Kanazawe. Med potjo do Toyame je vlak ustavil nekje Bogu za hrbtom, ker je naprej veter pihal premočno za vlak in smo morali prestopit na avtobus. Najprej so nas vse zbrali na postajici kjer je vlak ustavil. Nekdo od zaposlenih na vlaku nam je trikrat razložil, da čez 40 minut pripelje avtobus na postajo, ki je kakih 100 metrov oddaljena od železniške. Pa da naj zaradi vetra počakamo na železniški, da nas ne bo zeblo, in šele čez pol ure odidemo na avtobusno. Trikrat je povedal in vseskozi spraševal, če razumemo. No, potem se spokamo na avtobus in ga z vsemi kufri zasedemo do vrha, pride na avtobus neka ženička in vsem razdeli kifeljčke, ker da ne bomo lačni, ker se nam je vožnja tako podaljšala. Neverjetno, res. V Kanazawi sva si ogledala njihov vrt, ki naj bi spadal med tri najlepše. In samurajsko hišo. V taki hiši bi živel še danes. Hiša ima kar nekakšne etaže, iz dnevne imaš vstop na vrt skozi katerega teče potoček in v njem so ribe… Kot v pravljici. Na koncu pa še za 5 dni v Tokio. Tokio me je pa ob prihodu knockautiral. Nisem si predstavljal, da je tako velik in da je tam toliko ljudi. Hotel sva imela blizu postaje Shinjuku, ki velja za najbolj obremenjeno postajo na svetu. Jaz te postaje še zdaj ne razumem. To je tako veliko, da si sploh ne moreš predstavljat. Ampak to vse funkcionira, ceste so polne avtov, ampak ko posveti zelena, vse spelje. Ko pri nas stojiš z avtom v koloni, greš lahko ven in v trgovino. Tam pa vse gre. In nihče od pešcev se ne bo butnil vate. Vse laufa. Hecno je, ko rečeš, da imaš vlak na postaji, potem pa prideš na postajo imaš še 20 minut hoje po postaji J. Sensoji tempelj je najstarejši tempelj v Tokiu, narejen leta 600. V cesarsko palačo nisva mogla, sva šla pa čez njen park. V njegovih ribnikih so modre ribe, ki jih je dala enkrat cesarica zmešat prav za v ta park. Šla sva tudi na Godzilla road, kjer izza stolpnice kinematografa gleda Godzilla v naravni velikosti. Center je ves v ekranih, najbolj znan je trenutno tisti s 3D mačkom. Res je posrečen. Pa Shimbuja prehod pa Golden Gai z miniaturnimi lokalčki, pa Mario kart po mestu (tega nisem šel, je pa hecno gledat), Pa Shimbuja Sky, stolpnica, ki ima na strehi razgledno ploščad za turiste. Zanimivo je, da je tudi v vladni stavbi razgledna ploščad za turiste in to celo zastonj. Ni sicer na strehi, je pa v 45 štuku in je kar spektakularno. Ogledala sva si tudi železniški muzej, ki se nahaja malo severno od Tokia. Luštna vožnja z vlakom tričetrt ure. V njem vidiš prvo japonsko lokomotivo iz leta 1870, prvi električni tramvaj, stare Shinkansene, cesarjeve vagone… Notri sta dve restavraciji, ena je v vagonu. Jaz sem jedel v tej. Imajo tudi pet simulatorjev vlaka, 3 navadne mestne, Shinkansena in parno lokomotivo. Navadnega mestnega sem šel eno furo peljat, za Shinkansen ali parnega pa si moral najprej opraviti en challenge na aplikaciji muzeja. Pa ravno nikogar ni bilo in sem že mislil, da se me bodo usmilili. Ampak se me niso J Tukaj je bilo ful hecno, ker so v muzej prišle tri skupine otrok iz šole, čisto majhnih, bi rekel prvi razred. Vsaka skupina je imela kapce s šiltom v svojih barvah. In sem si mislil, uf, tole zdele bo pa vojaška vzgoja, vse po redu. Ma kje, rastur. En se joka, en pije vodo pa po tleh polije, en je sendvič, ostali se pogovarjajo in smejejo, briga jih kaj učiteljica govori. Prav lepo je bilo videt, tapravi razigrani otroci, prav nič po japonsko J. Skratka, muzej tip top. En dan sva se že zjutraj ob 6h, odpovedala sva tudi zajtrk v hotelu, odpravila z vlakom na jezero Kawaguchi gledat goro Fuji. Tam zraven je tudi hrib Arakurayama, s katerega so posnete znane fotografije Fujija s pagodo v ospredju. Baje se gora lahko vidi zelo redko, saj je večino časa v oblakih. No, midva sva imela srečo, zjutraj je bilo nebo kristalno jasno, brez oblačka in na hribu pri pagodi je bilo še zelo malo ljudi. Je pa gora veličastna. Visoka 3700 metrov, stoji na samem in je skoraj popolnoma simetrična. Sedaj mi je jasno zakaj po celem svetu vsi vedo, kaj je to Fuji, in zakaj jaz to vem odkar sem bil star tri leta. Veličastna je. Nimam druge besede. Dobil sem solzne oči. To je to. Navdušen sem. Ljudje so skromni, potrpežljivi, prijazni, vstopnine se gibljejo od 2 do 5€, hrana ni draga, sistem funkcionira… Že po avtomobilih se vidi, da nimajo naše evropske mentalitete. Lexusa ne boš videl, ker je Toyota popolnoma OK. Toyot je drugače 50%, veliko je še Suzukijev in Nissanov, Hond in Mazd je relativno malo, Subaruja in Mitsubishija pa skoraj ne vidiš. Tujih avtov je malo, če je, je kakšen VW ali Citroen, mogoče Fiat 500. Ampak vsi so normalni, kot sem rekel, Lexusi so redki. Ogromno je tudi starih avtov, 20, 25 let. Pa vsi laufajo čisto lepo, noben nima luknje v auspuhu pa za nobenim se ne kadi. Tudi električnih skoraj ni, vse je na bencin. Pa ogromno motorjev, sploh z nizkimi kubaturami, 125, 250, 400 kubikov. Se pa ta slika v Tokiu seveda podre, tam vidiš pa vse in še več. V Tokiu sem hotel iti tudi na parkirišče Daikoku, kjer se zbirajo ljubitelji avtomobilov in kjer lahko vidiš čuda stvari, ampak parkirišče je na avtocesti in z javnim prevozom ne moreš do tja. Potrebuješ avto. Vse skupaj za dve osebi naju je prišlo 5500€, kar se mi zdi res sprejemljiva cena. 1600 avion, 600 vlak, 100 internet, 1300 petnajst nočitev, 100 hotel na Dunaju in še 100 parkirnina avta, vinjeta in bencin, ostalo pa hrana, vstopnine, mestni prevoz, če ga ni kril JRPass, spominki… Nepozaben izlet. Ljudje, njihov odnos, narava, prelepa arhitektura… Pri meni si je samo še utrdila status najljubše države. Če bi moral kakšno stvar spremeniti, bi mogoče edinole zamenjal en dan Tokia, kjer je res džumbus, za še en dan Hirošime. Če bo Bog dal, bom šel še kdaj.

Evo še s kozarčkem arašidovega masla. To je to, upam, da si oredo in da čimprej pozabiš na to izkušnjo

Jonas je bil že na Dofineji leta 2022, ko je prvič zatem pobral Tour, močnejši od Rogle. Na zadnji etapi, ko sta končala 1. in 2. je bilo vidno, da bi lahko Jonas pospešil, ampak je fural tempo Rogli do cilja. Leto pred tem je mev Jonas pred Tourom ornk probleme s poškodbo kolena, če se prav spomnem, pa vseeno končal na 2. mestu za Pogijem na koncu. Težko je res, ker se stalno izogibajo drug drugemu na etapnih dirkah, ampak jst mislim, da sta overall trenutno tako Pogi kot Jonas v full formu močnejša od Rogle. Če smo objektivni, je mev Rogla letos mal sreče na tedenskih etapnih, saj razn na Kataloniji ni imel nobenga izmed treh glavnih konkurentov na dirki, pa pogosto je ,kljub temu, da ni bil najmočnejši, zaradi pametnejšega dirkanja pobiral zmage. Tu se ne bi strinjal. Ko gre za bolj položne al pa krajše klance Rogla nima za burek prot klasičarjem, medtem ko je Pogi pokazal, da jima lahko konkurira. Lani je v eni taki etapi na Touru nabil van Aerta. Rogla rabi, da naredi razliko težji klanec in ponavadi s hujšimi nakloni. Do letos se je govorilo, da Remco nima za burek prot Rogli, pa se je izkazalo, da je model resno izboljšal to prvino in je na ravnem celo močnejši. Rogla ga je na Kataloniji uspel sesut, ko sta šla v ornk dolgi šprint in je Rogla uspel držat višje watte za dalj časa. Pri primerjavi Pog-Rog imamo problem, da imamo dokaj majhen vzorec. Dirkala sta na Vuelti 2019 skupaj, ko je bil Pogi še mlečn + imel tako kot Rogla nesrečo, da so UAE zletel s ceste tako kot Vismovci v ekipnem kronometru. Če ne bi blo tistga, bi zelo možno Tadej končal Vuelto na drugem mestu. Spodi so pa ostali dvoboji 2020 Na državnem prvenstvu je Rogla za 10 sekund prehitel Pogija v zadnjem pospešku proti cilju: Zatem sta dirkala na Dofineji v 2020. V prvi etapi je bil Pogi 5., Rogla 9., ampak ciljni vzpon je bil prepoložen, tako da je zmagal van Aert: V 2. etapi je Rogla nabil vse in za 8 sekund prehitel Pinota, Buchmanna in Martina, ostali so bli na 10. Pog je mev slab dan in je kasiral minuto: V 3. etapi je bil Rogla 2. (prvi izmed 2. skupine), Pogi 9., ampak z istim časom: V 4. etapi sta bla 10. in 12. brez časovne razlike: Pol sta skupaj tekmovala na Touru 2020 Na 4. etapi na Touru 2020 je Rogla (1.) premagal Pogija (2.), brez časovne razlike: 13. etapa sta se skupaj pripeljala v cilj z dobrimi 10 sekundami prednosti pred ostalimi GC-ji. Rogla je bil 12., Pogi pa 13.: Na 15. etapi je Pog bil 1., Rogla 2. na Grand Colombierju, čeprav so Jumbovci vlekl cel klanc in sesul Bernala: V 16. etapi so se GC contenderji skupaj pripeljali v cilj. Pog eno mesto pred Roglo: V 17. etapi je bil potem Rogla 2., Pog 3., ampak tam ni šlo za ciljni sprint. Za tisti vzpon tudi sedaj pravijo, da se je prvič pokazalo, da Pogiju ne ležijo dolgi klanci v visokogorju. Na koncu je Pogi pobral Tour s kronometrom v 20. etapi. 2021 Pol sta dirkala 2021 na Baskiji, kjer je Pogačar najprej v 2. etapi 3., Rogla pa 6. na kratek ciljni vzpon: Prav tako je bil v 3. etapi Pog (1.mesto) v edinem mano-a-mano ciljnem šprintu boljši od Rogle (2. mesto) in to v klanc, kjer naj bi bil Rogla močnejši. GC je na koncu pobral Rogla, ker je Pogi moral čakat McNultyja, ki je bil v majici vodilnega pred zadnjo etapo. Na Touru je bil v prvi etapi Rogla 3., Pog 6. brez časovne razlike. V 2. etapi je bil Pog 2., Rogla 3. brez časovne razlike: Po tistem na Touru 2021 zarad padca Rogle ni blo več medsebojnih dvobojev v klanc. 2022 V 2022 na Touru ni blo medsebojnih dvobojev v klanc, ker je Rogla fuknu v 5. etapi zarad bale. 2023 Edini letošnji dvoboj je danes na Emiliji pobral Rogla (1. mesto), medtem ko je bil Pog 2. (1 sekundo zadi). Rogla 6 : Tadej 5 v šprintih v klanc.

Playstation Showcase - 24.5.2023 22:00 Summer Game Fest Show (Geoff show) - 8.6.2023 21:00 Xbox Games Showcase - 11.6.2023 19:00 Ubisoft Forward - 12.6.2023 19:00 Minor Eventi Meta Quest Gaming Showcase - 1.6.2023 19:00 Devolver Digital Direct - 9.6.2023 00:00 Capcom Showcase - 13.6.2023 0:00 RGG Summit - 16.6.2023 05:00

Današnja tura... Voklo, Valburga, Vodice, Moste, Proti Kamniku, Mengeš nazaj v Kamnik, Tunjice, Sidraž, Šenturška gora, Ambrož, Cerklje, Srednja vas, Šenčur, Voglje, Voklo 🤣 65km... Par ovinkov na Sidraž je faking brutalnih, dejansko tudi če stojim nism mogel z svojo težo naprej 🤣 Do Ambroža sem mislil da bo huje itak sem 5x počival vmes po par minut da se nadiham in noge malo k sebi pridejo... sicer pa dokaj brez težav. Sabo imel 2 jabolki in eno banano 🤣 na grafu se dobro vidi kaj mi naredijo klanci... manj kot nekih 8.5km/ s tem kolesom ni možno za mojo frekvenco poganjanja sem v najlažji prestavi pri 11km/h in če je klanec hud, postane zelo težko. No itak da je težko v vsakem primeru ker sem še daleč od tega da bi imel kaj kondicije. Sem pa dober teden nazaj še za pol cm dvignil sedež in mislim da bolje izkoristim noge, ker čutim da sedaj bolj delajo tudi meča, katera imam precej švoh. Jebi ga fantje vsak začetek je težak 😉 plus to da imam 92kg ne pomaga ravno 🤣

Bil včeraj na tekmi, sramotno vzdušje res. Saj ne vem kaj naj rečem, vse jasno ko je bil stadion praktično poln več kot uro ored začetkom ker so vsi čakali na začetek ogrevanja, da vidijo svojega idola Saj ne rečem, simpatično je bilo videti otročke z napisi CR7 daj mi dres, Joao Felix daj mi dres, Nuno Mendes ri si moj idol (), ampak da odrasli moški doživljajo orgazme ko vidijo Cristiana, ne vem no… en model pred mano je celoten prvi polčas opazoval CR7 prek 14x zooma na svojem telefonu, ne da ga je snemal ali fotografiral, ampak ga par stalkersko opazoval, res creepy as fuck. Potem pa še en slovenski froc zraven mene, v Ronaldovem dresu itak, ki je začel neutolažljivo jokati ko je Slovenija dala gol, prav tisto, kako da si drznejo dati gol njegovemu idolu, foter ga pa tam nekaj brezveze tolažil v redu je sine, še vedno si moj sonček… prav zaslužil si je plesko. Da ne omenjam vseh kvazi influenserk tipa Hajdi Korošec ki so valjda pripeljale svoje pankrte pogledati Ronalda, da potem drugi otroci ne morejo na tekmo. Situacija ko je Jokić dobil priznanje na začetku tekme pa vrhunec vsega dogajanja, ljudje niso šmirglali pet posto, ker pač to je bil dodaten distraction pred prihodom njihovega idola. A tip zbral sto nastopov in je legenda. Jaz iskreno kaj takega nisem še doživel, najbližje je gostovanje Francozov takrat v začetku 2000ih ko so ljudje okupirali stadion v Šiški na njihovem treningu…okej, ampak na tekmi ni nibenemu padlo na pamet da ne bi navijal za naše, jebeš nasprotnike. V glavnem… narobe svet, ampak je ena pozitivna stvar in to je da so naši res dobro odigrali, Portugeezerji pa ne in sigurno je bilo po tekmi veliko frocov ki bodo rekli Fak, sej tale Šeško/Elšnik/Stojanović niso tolk slabi, mogoče bi mel pa njihov dres… pa če je samo 10% takih, je to zmaga.

Za zabavo sem se lotil razvoja lastne miselne igre, ki se je med prijatelji precej dobro prijela. Zanima me še širše mnenje. Spodaj je povezava do skupine narejene posebaj za vas, seveda pa lahko naredite svojo in povabite prijatelje. Naloge se menjajo dnevno. Probaj rešiti s čimmanj premiki in postani Swaple dnevni prvak https://swaple.club/invite#017e9f66-cfe3-4540-841d-d98b39dd8fe1

Evo odpeljal L'etap včeri. Nisem bil prov hiter, me pa ni metla ujela, tko da je glavni cilj dosežen Je bla pa jebena trasa, če ne bi šlo skoz rodno vas, se jo sploh ne bi polotil.

Samo pod enim pogojem me spravijo tja ...

Haha kaj so mi poslovni partnerji iz Srbije podarili danes. Best gift ever.

kake bereš na tem forumu, lol. Mene je resno sram no. Vsak šolan človek namreč ve: podstavki za kozarce = high class, visok IQ, lepa ženska, polna glava las, 15.000 eur vredna miza ostaja vsakič čista, nenapovedano te lahko obišče princ William pa te ne bo sram postrežbe kozarec direkt na mizo = znak proletariata in pomanjkanljive vzgoje, slaba čupa in še slabša ženska, ampak če odložiš mercator namizno belo na zložljivo "mizo" iz Tedija se verjetno ne sekiraš, itak si prepijan in prereven

Pri prvih dveh gravžih nimaš scopa in bi moral laufat pred njima po scriptu, ja. Problem je v tem, da imam jaz od tega enemyja dejanske travme iz originala. Nisem se hecal, da me je tiščalo že od same najave Remaka, kaj bom naredil ko pridem prvič v laboratorij. In ko bi zdaj moral dejansko spet laufati proti tema nesmrtnima pofukljema, v temi, brez termal scopa, in s tistim odurnim Gh gh gh smehom/dihanjem v ozadju... N-a. Ni šans. Rajši najdem nekoga na Bolhi in naj odšpila. Pol sem pa pogooglal če so kake šanse da se jih ubije brez thermal scopa in sem izvedel, da dejansko imajo nek omejen health pool in da se jim da popokati tiste ciste oz parazite, če jih prej dovolj "olupiš", hehe. In evo, je šlo Diana je hčerka, neki takega? Slattka mala ja, sej te karateristi so imel same dobre hčerke (od Fikreta Gazibere hčerko je tud cela OŠ gledala - ampak samo gledala, pač črn pojas pa fotr glavni karate trener lol ) Drgač s temi Shotokan Fužine karateisti sem doživel najbolj cool surrealistični piknik v svojem lajfu 6. razred OŠ, poletje, pred zaključkom šole organizira karate klub piknik za svoje učence. Najeli smo parcelo od Brunarice Bizovik (lansko leto smo igrali basket tam z @Hernier @Feget @El Jefe @Gogy @Weraziel @Skunko , lahko bi letos spet). Uno pridemo otroci tja, vse pripravljeno - žari, stolčki, igrišča, žoge, travica, čevapi, pleskavice, zelenjava... ...in prikolica, pred katero je stala tetka v štiklih Modeli so si na JEBEN OTROŠKI PIKNIK PRIPELJALI PRIKOLICO S KURBO Nam 11-12 letnim otrokom ni bilo valda jasno nič, pač karate trenerji so se malo pogovarjali s tetko, nato pa en pa po en hodili v prikolico in se vračali z nasmehi do ušes - važno da so bili čevapi in da se špila fucbal / basket. Starješi kadeti in mladinci so pa že bolj spuščali looka, wad da fak se to dogaja In so nam potem čez kako leto ali dve razložili, na kako advanced gourmet superior ***** pikniku smo u bistvu bili Jebene legende no.

Meni najljubši del obiska Balija je bil tedenski oddih na Gili Menotu. V sklopu Gili otočkov so trije, Trawangan je največji in je bolj party destinacija, Gili Air je nekaj srednjega, Gili Meno pa je najmanjši, umirjen, meri vsega 15km2 po površini in ima vsega 500 prebivalcev. Idealno za popoln odklop ali pa recimo medene tedne. Vseeno imaš gor kaj početi in jaz bi kamot še ostal. Od snorklanja z domačini, vedno (vedno!!!) čist svežimi ribami, ujetimi tam blizu, kopanja v kristalno čisti sinje modri vodi, obiska bližnjega puba kjer so karaoke ali pa si poiščeš nek zakoten lokalček na "zapuščeni" strani otoka (kljub majhnosti jo dejansko ima) kjer boš našel rasta lokalček v katerem javno oglašujejo gobice. Na Gili otočkih so tovrstne droge do neke mere legalne (Air in Meno niti nimata policije) že od 80 let, čeprav je vseeno smešen občutek, glede na to da lahko v preostali Indoneziji fašeš smrtno kazen. Vseeno pa tu ne gre za neko amsterdam drug like destinacijo, ampak je vse skupaj zapakirano v bolj nedolžno, "pridi ga čilirat na plažo in spij napoj iz gobic" embalažo, verjetno pa je na večjih otočkih malce drug vibe. Res carska destinacija za tiste, ki ljubite mir, tišino in verjetno ene od najlepših plaž kar si jih lahko zamislite. Slike so mal slabe, ker jih jemljem iz FeBeja V notranjosti otočka je tudi neko čudno zapuščeno jezerce Na otoku seveda ni vozil. Tole je prevozno sredstvo, sicer pa ga zares niti ne rabiš. Otok prehodiš zelo hitro, malce daljši sprehod je edino če greš okoli po celotni obali, mislim da je bilo tisto cca 2 uri po spominu. Njihova hrana je neverjetna. Domov sem prišel popolnoma prečiščen, ko sem pojedel prvi kos kruha sem se počutil čist zabasan. Scenarij: zunaj je prijetno vroče, sanjaš hladen pirček. Usedeš se v lokal in... ti bolj zapaše njihov naravni sok. V Sloveniji to ni šans da se zgodi, tam so pa tok okusni da se jim je nemogoče upret.